Dnevni osebnik, Downov sindrom

Male zlobne pošasti in dvojčka, ki si jih delita

Ura kaže tri zjutraj in jaz še vedno zibljem Davida v naročju. Revež ni mogel spat, premetaval se je po postelji in ker dolgo ni sam zaspal, sem ga odnesla iz spalnice. Ati in Mila sta smrčala vsak na svojem koncu postelje in noben od njiju ni opazil nočne budnice. Nos ima povsem zabit, iz njega se cedijo drobne svečke. Nekje na pol poti se mešajo s krokodiljimi solzami. “Kako hudo je, moj mali fant?” ga vprašam. “Bova že nekako uredila, boš videl.”

Nesla sem ga naravnost v kopalnico do previjalne. Ležanje mu ni bilo ravno po godu. A nama je nekako le uspelo nos napolniti s fiziološko raztopino in gost rumen smrkelj posrkati v aspirator. “Zmaga!”, sem si rekla. To bo to. Zdaj bova pa le zaspala nazaj. Potem pa ga malo bolje pogledam po trebuščku in opazim drobne rdeče pikice. V bistvu povsod, razen po vratu in obrazu. Še jezik ni prave barve, nekam bledo, belo deluje. “Oooo kaj se bo iz tega izcimilo?” zavzdihnem. Previjeva še ritko in se odpraviva spat.

Škrlatinka?

Vse tole mi ne da miru, tuhtam kaj mu je. V bistvu… kaj je obema… Najprej je dopoldne prva zakuhala Mila (40 vročine) in enkrat popoldne iznenada pobruhala ves igralni kotiček, da sem za trenutek dobesedno obnemela. V tem trenutku bi mi prav prišlo vedro, vsaj prazna škatla piškotov… Ne vem, nekaj kamor bi lahko lovila bruhce. Roko sem uspela stegnit proti škatli robcev, jih izpulila cel šop in v zadnjem trenutku prestregla vsega nekaj kapelj goste župe. Vse ostalo je ležalo na igralni blazini. Če ne bi v svojem življenju že doživela več takšnih situacij in postala imuna na vonj, ki se sprocesira tu poleg, bi tokrat zasigurno bruhnila še sama. Izgledalo je tako bogato, kot da je povrgla vse kar je v tem dnevu pojedla. Bogica.

Ko sva se z Davidom vrnila v posteljo… še vedno nisem mogla zaspat, spomnila sem se vseh možnih bolezni in predvidela, da ima sigurno škrlatinko. Visoka vročina, izpuščaji, bele obloge na jeziku… do malinastega jezika še pridemo. Ja, to bo to, sem si rekla. V vsakem primeru, ne glede na to, kako se bosta počutila naslednji dan, sem se odločila, da ju peljem zjutraj pokazat k pediatrinji.

Pediatrinja pregleda oba

Imata zdravo grlo, nosek malo zamašen, pikice so posipale oba, Milo in Davida. Vročine nimata, David občasno kašlja, laringitisa več ni slišat. Na srečo sta dobre volje, tudi David, ki je nekoliko bolj bolan od Mile. Zdravnica pregleda še ušeska in ugotovi, da ima David eno uho pordelo. Poleg vsega, še vneto uho! Res ne moreš verjet… Pediatrinja ne želi kar tako predpisat antibiotika (AT) (kar se mi zdi edino pravilno, ker še prevečkrat ob vnetju brez izvidov krvi pošljejo v lekarno po AT), zato naju z Davidom pošlje v laboratorij na odvzem krvi.

In tu prvič odkar imam Davida, v zdravstveni ustanovi, pred laboratorijem zagledam napis, da imajo prednost osebe s posebnimi potrebami. Kako lepo, si mislim. A me prav zanima, kako na to gledajo drugi pacienti… pa nosečnice… se spomnim sebe v zadnjih mesecih nosečnosti z Milo in Davidom, kako težko sem čakala na tistih lesenih deskah (beri klopicah), da so vsi pred mano prišli na vrsto.

Odvzem krvi uspe v drugo, čeprav se je medicinski brat res potrudil. Po prvem piku v prstek kri ni dolgo tekla. Verjetno je razlog v tem, da ima David (zaradi trisomije 21) bolj gosto kri. V največji vročini pobegneva domov, pediatrinjo pa kasneje pokličeva za izvid.

Male zlobne pošasti

Izkaže se, da se je mami zmotila, sploh ne gre za bakterijsko okužbo, ni škrlatinka, ampak virusno obolenje. Pediatrinja pravi, da ima David (verjetno oba z Milo) adenovirozo. Menda gre za celo četico teh adenovirusov, pri katerih ne moremo čisto nič drugega, kot da zdravimo simptome (povišana T t., vnos tekočine, čistimo zamašen nosek, itd.). Slaba novica je, da so tile virusi trdovratni in lahko traja več tednov, z izboljšanji in poslabšanji vred. Adenovirusi se izločajo z blatom, zato zadnje dni razkužujem vse po vrsti. Razmišljam tudi, da bom spet uvedla probiotike, ki jima bodo morda pomagali prej premagati te male zlobne pošasti.

Zunaj je vroče, zato smo večino časa v hiši. Dvojčka počivata kolikor ju uspemo zadržati (kar sploh ni tako enostavno kot se sliši), proti večeru, ko se ohladi, pa gremo na krajši sprehod – vsaj do babi po domač kruh ali pa na sladoled

Roza pajacek zašit zljubeznijo pri (klik na) Nitka
Tagged , , , , , , ,