Po tednu dni, ko je uvajanje v vrtec za Davida končno bolj gladko steklo, je že prvič manjkal (iz upravičenih razlogov, da ne bo kdo misli, da pri dobrem letu že vrtec »šprica« :)).
Zopet se je obrnilo šest mesecev od njegove zadnje kontrole ščitničnih hormonov in testa na celiakijo, zato sva šla v Ljubljano. Skoraj sem se že nekako sprijaznila z dejstvom, da bomo celo življenje obravnavani pri specialistih in redni obiskovalci zdravstvenih ustanov, da bom z njim (zaradi terapij in pregledov) veliko na poti , da bom redko povsem mirno spala… Nič pa me še ni pripravilo na to, da bo v Pediatrični vedno kaj, kar nas bo presenetilo.
Tokrat ne govorim o tem, da je v sprejemni od zadnjič zrasel košat tropski gozd, pa tudi o tem ne, da v tem gozdu živijo najbolj prisrčne naslikane živali, ki sem jih kdaj koli videla (žal nisem našla zabeleženega avtorja, ki je naredil tako čudovito stensko nalepko)…
Govorim o tem, da so Davidu podali novo diagnozo, ki jo res nikoli na svetu ne bi pripisala še ne dvoletnemu otroku. Od kod se je sploh vzel?!
Žolčni kamen!?
Tam zgoraj izgleda nekdo misli, da še nimamo dovolj skrbi, da imamo preveč lahkotno življenje? Pravim, da slabo vidi. Ali kako naj si razlagam še to novico, ki nam je v teh dneh zopet zameglila pogled? Že dolgo časa po takšnih dnevih več ne jokam, ker so solze presušile že davno. Tokrat je namesto mene jokal dež, ko sva se vozila nazaj domov iz Ljubljane. V glavah le donijo odprta vprašanja, dvomi in skrbi… Zato spet pišem…
V žolčniku so z UZ mojemu malemu fantu našli kamenček. Nisem pozabila, da so ga našli že lansko leto, na predoperativnih preiskavah za srček. Res nisem pozabila, samo potlačila sem. Ker so rekli, da je res majhen, da so skrbi odveč. Danes govorijo o tem, kako se je povečal in v isti sapi, kako naj ne skrbim, da lahko z njim normalno živi, da bo vse v redu. Ah, pa saj ne vem več kaj naj si mislim… Že večkrat ste obljubljali tako… Pa se kdaj tudi ni tako izšlo…
Težko se vdam, vedno vztrajam, se borim… a danes je vse to zopet težje zame! Če so za druge mame vneta ušeska groza in strah, jaz trepetam pred žolčnimi kamni. Še zdaj težko verjamem… Je to povezano s sindromom? Zdravnica s tem nima izkušenj. Splet in knjige ne vedo, jaz še manj…
Zdaj čakam na naslednji pregled. Pri pediatru gastroenterologu.
***
Povejte mi, ima kdo izkušnje s tem pregledom? In s kamni?
