Naj se ti predstavim… ta z dvemi čopki na glavi, sem jaz, Mila. In tale fantek, ki gleda kokoške v knjigi, je moj, štiri minute mlajši bratec Dadit.
Štejeva enaindvajset mesecev. Midva sva dvojčka. Morda tega res ne opaziš na prvi pogled (mami pravi, razen barve las :)), ampak meni so rekli, da niso vsi dvojčki videti povsem enaki. Sploh pa je on fantek, jaz pa punčka. Že zato si ne moreva bit’ tako zelo podobna.
Midva tičiva skupaj že od prvega dne, ko sva prišla na ta svet. Uff, kako tesno sva se stiskala v maminem trebuščku. Saj ne rečem, bilo je toplo, a tukaj kjer sva zdaj doma, je veliko bolj prostorno in zabavno. Vsi naju cele dneve crkljajo, tekajo za nama, pitajo s hrano (oni mislijo, da sva vedno lačna :)), prenašajo okoli in se igrajo z nama… Mamica dela neke čudne grimase, ko pripoveduje pravljice in oponaša živali, da se Dadit zvija kot tista mehka kremšnita in zraven glasno krohota. Saj je res smešna, kdaj se še sama polulam zraven.
Ampak ni samo mamica tista, ki se čudno obnaša, veš… Tudi Dadit včasih počne nenavadne stvari. Nazadnje sem ga videla pod mizo, kako je jedel papir ?Hmm ne vem… Ne knjige, niti časopis, ki ga bere ati, nima dobrega okusa in ne vem zakaj to počne? Namesto banane, ki jo izpljuni, mu bolj tekne papir!? Meni papir ne gre, raje ližem sladoled. Dadit se z menoj igra in zraven plazi po vseh štirih. Lahko je takooo hiter. Celo hitrejši kot jaz, ko tečem samo po dveh. Ati se smeji in pravi, da gre kot raketa. Ko pride do stolpa igrač, ki ga zgradiva na poti do dnevne sobe, se kdaj kar vrže čez in pade na glavo… tako hiti. »Dadit pocasi!« se derem na ves glas, on pa se dela, da sploh ne sliši.
Vse to je tako zaradi nekega sindroma, ki ga ima. Kaj pa vem kaj to pomeni… mene ta beseda na “s” sploh ne moti. Veš mamica mi je povedala… moj bratec ni bolan. On pač počne smešne stvari in rabi več časa, da se nauči stvari, ki so meni enostavne. Ko sedi in se z njim pogovarjam, me gleda in po navadi nič ne govori, samo veselo brunda. Glavo rad drži močno nazaj, tako da gleda v zrak. Res nenavadno, meni se zvrti! Pa včasih se tako na glas zadere, aaa, da kar skočim v zrak. Ga kregam: »Ti ti, Dadit!« Potem pa se spet na ves glas smejiva.
Takrat ga rada objamem, mu dam lupčka. In če bi imela takšno čarobno palčko, kot tale moja Dobra vila… bi naredila tako, da ga imamo vsi ljudje radi, enako močno kot mamica, ati, moj bratec in jaz.
Maham,
Ljubezniva
***
