Ravno je ura odbila dvanajst in mali je zaspal. Pet minut pavze tudi zame. juhu! Zavese sva spustila, da je lažje zaspal. Soba je zato nekoliko bolj temna. Malo se pretegnem, pošteno že zeham, pa niti popoldan še ni. Sprehodim se do stranišča. Teh nekaj lahkotnih, na videz brezskrbnih korakov mi res dobro dene. V bolniški sobi imava vedno tako…
