Pred dnevi sem prejela neznan klic. Enega tistih, ki me vedno ujame nepripravljeno in me pritajeno zapelje skozi turbulenten vihar čustev iz onega novembrskega jutra v porodnišnici, ko sem izvedela za Downov sindrom. Poznam te strahotne občutke, srce se jim para, ni jim lahko. Staršem namreč. Vse kar so pričakovali, se je razblinilo v trenutku resnice. Poznam to stisko… Prav…
Prve misli, ki so mi šinile skozi glavo, ko sem izvedela za Downov sindrom, so bile trdno prepričane, da so se zmotili. Ne more biti drugače! Pa saj je prav takšen kot Mila. Ima vse kar ima ona. Noge, roke, ušesa, zaspano odpira oči, se doji… ljubek je. Dobro, seveda se od nje tudi razlikuje, saj je vendar fantek. Ampak…
Tistega dne sem se prebudila že zgodaj, nekje okrog šeste zjutraj. Rahlo utrujena. Nisem preveč dobro spala. Malo zaradi nervoze, večinoma pa zaradi rednega obiskovanja bideja (med nosečnostjo sem wc zamenjala za bide – enostavno bolj praktično se mi je zdelo) in nenehnega komotlanja po postelji v iskanju primernega položaja za spanje. Zunaj je vse kazalo na to, da bo…