Sezona zelenih smrkljev se je pričela tistega dne, ko so otroci spet prestopili prag zjutraj ene najbolj obljudenih stavb v vasi. Od tistega dne spet bijem vojno z bacili, se nažiram s probiotiki, kurim OnGuard… Pol oktobra je mimo in jaz še vedno negotova v mislih in dejanjih, ker ne vem kdaj bom sploh sposobna katerega od svojih službenih projektov speljati do konca. Tako je to, ko si posebna mama.
Pa glej, želje in cilji sploh niso visoko leteči, so čisto realni. In volja je tu. A razmišljam… kako bi mi recimo ledena doba prav prišla, da zamrznem to uro, ker mi prehitro teče čas. Če se še tako trudim, z dvema rokama + nogama in občasno pomočjo drugih rok, ne speljem nič tako kot bi si želela.
Kako lahko kdo v tem hektičnem času sploh živi umirjeno življenje?
In ima še čas da dnevno meditira!?
Kavo sem spila na pol, mali je že malo nemiren, kar pomeni, da se bliža ura ko greva na sprehod. Prekorakava nekaj metrov stran od hiše in srečava sosedo na ulici… “Kako sta letos dvojčka v vrtcu?” – fajn, hvala, a David letos ne hodi v vrtec. Nadaljuje se z: “Kako pa to, a potem je kar doma? Potem si ti kar doma?” Pa v bistvu sem res, ja in ja, po zadnjem (skoraj ne vem več katerem) bronhiolitisu je bilo nekako logično… da bo letos zanj bolj zdravo tako.
Manj infektov in bolezni. Manj zdravil in bolnišnice. Manj skrbi in več zdravja.
“Potem vama ni dolgčas?” pokomentira.
Res nama ni… Hodiva na sprehode, brkljava zunaj okoli hiše, kuhava, jeva sosedova jabolka, ki padajo na našo parcelo, hodiva v park na tobogan, pa na mivko, če ni tako kislo vreme kot včeraj, pa v knjižnico greva… pa k mesarju po pašteto, ki jo je pripravil samo za naju… res, čisto vse počneva skupaj.
No, razen na maile odgovarjam sama 🙂 Pa Lightrooma (programa za obdelovanje fotk) tudi še ne obvlada 🙂 😛 in občasno mi uspe, da grem na wc sama – kar sama okličem kar za luksuz.
Edino kar ne morem nikakor rešiti je to, da grem za računalnik in delam.
Kako to gre?
Pa v bistvu ne gre 🙂 ker mi David ravno ne dopusti, da delam.
Zato pa… V uri ko David pod kovtrom sanja, mama hiti… da bi skuhala nekaj toplega in zdravega za pod zob, pa opravila vsaj delno za službo… dvakrat se obrnem okrog, računalnik se vmes že sam izklopi in smo tam… Ko se zasliši “klic” iz zgornjega nadstropja…
“Mama!”
Hvala bogu sem tako sprogramirana, da takrat vse spustim iz rok in grem… po stopnicah navzgor… ker me v sobi na levi čaka nasmešek, ki ga ne zamenjam za nobeno službo na svetu. Bo že počakalo. Na boljše čase… Še vsakič so prišli, vem da tudi tokrat pridejo.
do naslednjič,
vaša Ljubezniva
