Za prvomajske počitnice so Instagram preplavile noro lepe dopustniške fotke. Vsak večer se mi je že bledlo od “skrolanja” po telefonu. Priznam, nisem mogla nehat “lajkat” vse po vrsti. Če me spomin ne vara, sem v morju nazadnje plavala (bolje rečeno plutala) dve sezoni nazaj, z dvojčkoma v trebuhu. Tako da morje že pošteno pogrešam. Z Markom sva imela že drugo leto zapored ravno v tem obdobju prvomajskih vsak svoje obveznosti. Poleg tega da nismo imeli časa za pravi dopust, bi verjetno, tudi če bi si ga vzeli, izgledalo nekako bolj podobno izletu kot dopustu. Zelo podobnemu tistim v šoli – ko vedno nekoga mudi na stranišče, vedno se najde nekdo, ki je lačen in vedno nekdo, ki od sitnobe vrešči na vse grlo.
Tako je naše prvomajsko dopustovanje spominjalo na malo bolj sproščen delovni teden. Ker pa izgleda le nismo bili vse dni utrujeni za poležavanje na kavču, smo si oni dan oprtali nahrbtnike in krenili na bližnjo Čemšeniško planino (1204m).
Odkar smo megleno ljubljansko kotlino zamenjali za prijetno obrobje Savinjske doline, nas bližnji vrhovi kar kličejo na sprehode. Z dvojčkoma do zdaj še nismo šli na pravi hribovsko družinski izlet. Tako je ta prvi v letošnji sezoni!
In kako izgleda družinski pohod (beri: hoja v hrib z dvema enoinpolletnima malčkoma in enim pogojno hodečim najstnikom)
na Čemšeniško planino ?
“Ni idilično, je pa sproščujoče vsaj v tistih redkih trenutkih, ko so vsi tiho in uživaš v luksuzni tišini.”
Dvojčka seveda nista hodila, po poti sva ju nosila v nosilki. Gal se je vmes zabaval s preizkušanjem svojih novih tenisk in šmensi sončnih očal. Tu in tam je pobrskal za kako živaljo. Vsake toliko pa ga je strm klanec dobesedno zaustavil, da se je zvijal in jamral kako ne more naprej. Seveda so sledila vprašanja: “Koliko je še do vrha, jst ne morem več!? Bomo kmalu jedli!?” Neverjetno kako hitro je pozabil na to, kako sva pri zajtrku jasno povedala, da je treba pojesti dovolj, ker gremo v hrib in do kosila ne bo druge hrane.
Za naslednji izlet s seboj vzememo še družbo za Gala, da ne bodo noge tako silno težke. Smo že preverili in lahko povem, da deluje ?
Pot do koče in komaj dočakana hrana
“Ko se odpravljaš na družinski pohod je sicer dobro prej pregledati destinacijo in narediti načrt,
a bolje kot približno skorajda ne gre.
Ker na pohodu z otroci nikoli ne teče vse po planu!”
Pred leti smo že šli na Čemšniško, tako sem približno vedela kako visoko bom dvigovala kolena, da pridem do vrha. Pot, ki smo jo izbrali mi, je označena kot lahka. Je pa na nekaterih delih precej strma, ponekod so po tleh velike skale in kamenje, ki jih je potrebno prestopiti. S seboj sem nosila še Davida in nahrbtnik (dodatnih 15kg), zato sem si hojo v hrib vzela res zelo previdno “na izi”.
Običajen pohodnik pride od Hotela do koče na Črnem vrhu v 45 minutah, mi neobičajni pohodniki pa smo zmagali po uri in nekaj minut.
Na vrhu stoji koča, kjer strežejo domače dobrote in pijačo. Hoja nas je utrudila za pasulj, ješprenj in čevapčiče. Ja, čevapčiče imajo tudi! Hrana je bila okusna, moj ješprenj je bil morda nekoliko preredek, pa sem zato pojedla malo več domačega kruha s čemaževim namazom ? Odlična kombinacija ? Po kosilu sva si seveda privoščila še kavo s pogledom na sosednje hribčke, otroci pa sosednja drevesa in igrala (keglji, gugalnica).
Na Čemšeniški planini razgled seže na vzhodu do Mrzlice, Kopitnika in Velikega Kozjega, na jugovzhodu pa vidimo Kum. Proti jugu opazimo zasavsko Sveto goro. Na severu pa prek Savinjske doline, Goro Oljko, Paški Kozjak in Pohorje.
Na poti domov smo vsi kimali kako super popoldne smo imeli. Pa ne samo to, ostali so nam še lepi spomini.
Se srečamo, v hribih ❤
***
Kako do Čemšeniške planine? Kje se nahaja?
Pelješ po AC v smeri iz Lj proti Mariboru, zaviješ iz AC na izvozu Trojane in pelješ za kolono vozil, ki je namenjena po krofe.
Če te sladkanje preveč ne zamika, se v gužvi raje ne ustavljaj in zavij proti Izlakam, potem Prvinam. Prvine so znak, da si na pravi poti do planine.
Naslednja postojanka, kjer večina izletnikov vožnjo končno zamenja s hojo, je hotel dom Utrip Prvine, ki stoji ob smučarskem centru Prvine.
Od tu se po parih sto metrih kolovozne poti na levo odpre pogled na bližnje hribovje. Pot je dobro označena vse do vrha.
Več o planini in poti na vrh pa na hribi.net
