Mila je ravno zaspala in jaz sem ravno prave volje za pisanje… da povem, kako smo preživeli dan Davidove operacije (OP).
Z Davidom in Milo smo iz četrtka na petek prespali na KOOKITu (Kliničnem oddelku otroške kirurgije in intenzivne terapije) v Pediatrični. Dobili smo svojo sobico. Mala2 vsak svoji postelji, meni pa ni preostalo drugega, kot da si na večer raztegnem nek kvazi ležalnik. Noči raje ne bi komentirala… borila sem se z migreno ranga 10+. Vsakič znova sem presenečena nad človeško psiho… kako te lahko v stresnih situacijah nenadoma ohromi. Velikokrat ravno v neprimernem segmentu tako dragocenega časa.
Srčka sta to noč mirno spala. Kot bi slutila, da mamica preživlja hude ure in ne more poskrbeti še za njiju. Tabletu sem se sicer želela izogniti, a sem žal po parih mučnih urah klonila in med. sestro prosila zanj. Dala mi je kar dva. Verjetno je opazila, da sem že precej zdelana. Na žalost niti eden ni prijel. Kljub temu sem za kako uro ali dve le zatisnila oči. Od utrujenosti.
Mila se za hranjenje ni zbudila do jutra. Z Davidom pa sva imela nekaj crkljanja okoli tretje ure zjutraj. Kasneje ga nisem smela več hranit, saj je moral bit tešč za OP. S težkim srcem sem mu odrekala hrano. Res se mi je smilil… Mila je iz posteljice potrpežljivo opazovala najino pozibavanje v tem snežnem jutru. Snežilo je kot še nikoli v letošnji zimi.
Za OP je bil David na programu prvi, kar je pomenilo nekje okoli osme zjutraj. Po sedmi zjutraj je med. sestra Davidu sicer namestila infuzijo, a se pikec mali ni potešil, ker hrana ni prihajala skozi usta. Kirurga k nam še kar ni bilo, Davidu pa je potrpljenje pojenjalo. Nežno sem ga zibala, stiskala k sebi, mu pela pesmice… vse sva poskušala, da bi čim lažje in mirno dočakal poseg.
S kardio-kirurgoma sva govorila tik pred operacijo. Ker so tovrstne operacije dolgotrajne, je zanje verjetno precej običajno, da nimajo veliko časa na razpolago. Dr. Gebauer nama je precej natančno razložil kako bo rekonstruiral srček. Povedal je tudi, da ne more že vnaprej predvideti poteka operacije, ker lahko na to vpliva mnogo dejavnikov. Kar je razumljivo. Predvsem je pomembno tudi to, kako velika napaka je v srčku.
Ob tem pogovoru sem se zavedla, da gre tokrat zares. Da vse skupaj ne bo le reden kardiološki UZ pregled, ampak pravi kirurški poseg v njegovo drobno telo. Ko je dr. G povedal, da je nehal šteti svoje operacije po dva tisoči, sva se pomirila. Jasno je bilo, da bo naš pogumni fant v izkušenih rokah. Priznam, da sem takrat tudi lažje zadihala. Če je že OP nujno potrebna, sem zadovoljna, ko vem, da jo bo izvajal človek, ki je precizen in dobro usposobljen.
Po odhodu kirurgov je glavobol nenadoma izginil. Misli so bile zaposlene samo z Davidom. Želela sem mu predati vso pozitivno energijo, ki sem jo ves teden srkala vase in hranila za ta pomemben trenutek. Z njim sem se odpravila proti operacijski. Korak tokrat ni bil težak. Prispela sva zadovoljna in pomirjena. Poljubila sem ga in mu zaželela srečo. Prosila sem jih naj ga skrbno varujejo.
Zatem smo se z Milo odpravili domov. Samo čakanje na novice iz operacijske je bilo naporno. Napeto. Sprostila sem se lahko le ob Mili. Čas se je na dolgo raztegnil. Ura pričakovanega klica je odbila že dobre pol ure nazaj. Še kar smo čakali in čakali. Ves ta čas sem se počutila kar se da pomirjeno, a so me vseeno dražili pomisleki na dogajanje v operacijski. Slabe misli, ki so poskušale prodreti v mojo podzavest sem vztrajno odganjala. Zaupala sem, da bo na koncu vse v najlepšem redu!
Končno je zazvonil telefon. Kirurg, dr. Weiss nam je sporočil, da so Davida kljub neobičajni srčni deformaciji uspešno operirali. In pričakujejo, da bo s to korekcijo (verjetno) lahko nemoteno živel dalje 😀 Kako nam je odleglo. Težke skrbi so odpadle s telesa. Dr. Gebauer je CAR! in naš največji heroj. Hvaležni smo mu za vse, kar je storil za našega pogumnega Davida.
Naš fantek sedaj okreva na intenzivni negi, kjer 24ur/ dan skrbijo zanj med. sestre in cela ekipa kardio strokovnjakov. Ob prvem obisku intenzivne me je stisnilo pri srcu, priznam. Kljub vsem pogovorom in pripravam nanjo, sem se za trenutek izgubila. Potrebovala sem nekaj časa samo z Davidom, da sem prišla k sebi. Zdaj, po sedmih obiskih, precej lažje vstopim skozi vrata oddelka in poiščem mojega srčka.
Doma ga vsi zelo pogrešamo. Tudi Mila… čuti, da ga ni v njeni bližini. Prve dni sploh nisem vedela kaj naj sama s seboj, ves čas sem mislila na Davida. Manjkal mi je. Samo z Milo in Galom, ki je že itak samostojen fant, je življenje čisto preveč enostavno 🙂
David zaenkrat potrebuje še čas in počitek. Od OP je njegovo stanje stabilno. Srček dela že sam. Vsakodnevno ga obiskujemo, mu prinašamo pozdrave in poljube. Vem da mu bo vsak dan bolje. Vsemu bo kos! Mi pa tudi 🙂
Hvala vsem, ki mislite na nas.
Vse dobro!
