Prve misli, ki so mi šinile skozi glavo, ko sem izvedela za Downov sindrom, so bile trdno prepričane, da so se zmotili.
Ne more biti drugače! Pa saj je prav takšen kot Mila. Ima vse kar ima ona. Noge, roke, ušesa, zaspano odpira oči, se doji… ljubek je. Dobro, seveda se od nje tudi razlikuje, saj je vendar fantek. Ampak kako lahko vidim, da ima ta sindrom, kot pravite?, sem takrat bolj v šoku kot ne vprašala pediatrinjo, ki je dan po porodu prva spregledala to skrivnost.
Na njegovem drobnem teleščku je pokazala telesne znake, ki so značilni za to genetsko stanje in so se izrazili pri Davidu.
Njegove oči so nekoliko drugačne kot Miline, a sem se vanje ob prvem pogledu nanj zaljubila. Tako sploh nisem opazila, da imajo njegove veke bolj debelo gubo. Oba sta bila nedonošena, zato nisem sprva niti tega opazila, da je zaradi deformacije na srcu, (ki so pogoste pri osebah z DS) še bolj utrujen in se še težje doji kot Mila.
Takrat sem pa res doktorirala iz tehnik pristavljanja na vse možne načine, da nama le ne bi bilo potrebno pričeti dodajati adaptirano mleko.
Fant se je prvi mesec uspešno polno dojil. Doma sem potem pričela še s črpanjem in dodajanjem po flaški, ker se je bolj navdušil nad prostim tekom iz flaške. Teža je šla bolj uspešno navzgor… In to je bilo več kot dovolj, da se je ta nesigurni – materinski dvom v meni umiril.
Da ima krajše prste, manjšo glavo in ušesa, skratka celotno telo, res prisežem, nisem opazila. Novorojenčki so že sami po sebi tako majhni, drobni in pri komaj rojenem dojenčku, četudi sta dva, drug ob drugem, razlike v velikosti res niso opazne. Šele kasneje, nekje po enem letu, sem opažala, da Mila nekam hitro raste. David pa ostaja malo manjši. Ampak je vseeno velik fant!
Prečne brazde na dlani tudi nisem opazila (kdo pa še vidi kaj drugega kot male drobne, ljubke ročice), sem pa obema takoj preštela vse prste na nogah in rokah. Dvajset njegovih in dvajset njenih. Vse sem poljubila, od prvega do zadnjega.
Na njem je še nekaj drugih telesnih znakov, ki so značilni za to genetsko stanje, ampak jih mi praktično več niti ne opazimo… Ker to je David. Takšen je, kot ga je ustvarila narava. In kdo sem jaz, da ji sodim? Lahko sem le hvaležna za njegovo navihanost, najslajši smeh, vztrajnost, njegovo čebljanje, prve korake… najbolj čvrste objeme. In poljubčke…
Brez njega ne bi nikoli čutila česa vse sem sposobna, spregledala, kako veliko lahko dosežem in preživim. Kako močno lahko ljubim.
David je res zlati fant. Čudež, če verjamete vanje. Ne glede na vse specifike, ki jih je prinesel DS, je prav takšen ljubek fantek, kot vsi drugi otroci. Ali še bolj, če le ne ščipa, cuka za lase in grize 🙂 Res je bolj pogosto bolan kot njegova sestrica, a upamo, da se bo tudi to z leti izboljšalo. Vedno obstaja upanje! Našo družino je povezal s pozitivo, smehom in veseljem. Kljub nekaterim omejitvam, ki jih njegovo stanje povzroča in niso ozdravljive, je v njem toliko življenjske moči in energije, kot je marsikdo od nas ne premore. In nihče ne naredi tako popolne špage, kot jo naredi on. Sumiva, da bo gimnastičar 🙂
do naslednjič,
vaša Ljubezniva
Čudovit zapis o čudovitem sončku?