Za vse mame, ki živimo v prepričanju, da je odstavljanje nočna mora in mislimo, ker smo utrujene, kot sem bila jaz, da tega ne bomo nikoli zmogle.
Pričelo se je tistega dne, ko sva z Davidom (njenim bratcem dvojčkom) ostala v bolnišnici, ker je iz nedolžne viroze zbolel še za pljučnico.
Z babico, pri kateri se je Mila ta čas varovala, sva se pogovarjali… kako bo dete zaspalo zvečer, ko pa vsako noč zaspi z zizo v ustih in v maminem objemu?To situacijo sem najbolj dramatično seveda doživljala jaz, njena mama… medtem pa je babica umirjeno dejala: “Očitno je prišel pravi čas, ko se bo Mila odstavila.”
Sploh ne bom na dolgo in široko razlagala kakšen krč sem čutila v sebi in kako tesnobno sem se počutila ob tem, čeprav sem že nekaj časa ugotavljala in prijateljici še ne dolgo nazaj po telefonu jamrala, kako me dojenje šestindvajset mesečne babnice utruja. Obenem osrečuje in polni z ljubeznijo, a vseeno vsakokrat po malem utruja. Posebno tisto nočno zbujanje in dojenje. In to vsako noč, že dve leti!
Morda se bo čudno slišalo, ampak ta občutek utrujenosti mi je dejansko v trenutku, ko sem dojela, da sva vsaka na svojem koncu pričeli ta proces odstavljanja, pomagal, da se nisem počutila tako krivo. Mila je bila v dobrih rokah in vedela sem, da razume, da je mamica z bolnim bratcem. Vedela sem da je pogumna. A ne kako zelo…
Naslednje jutro je babica po telefonu sporočila: “Mila je zvečer pridno zaspala, se ponoči sicer enkrat zbudila, ker jo je prebudila žeja, in spala do jutra, celo do osmih. Res nisem verjela kar slišim! Hvalila sem jo, jo poljubljala in namišljeno objemala. V sebi sem čutila veselje. Svoje in njeno, ker sva z babicino pomočjo naredili ta velik korak.
Ampak kaj pa bo naslednjo noč?
Iva, Mila bo zopet spala tu, še polna luna bo in to je ravno pravi čas za odstavljanje, je rekla babica.
O polni luni in njenem vplivu ne vem veliko, razen tega, da takrat občasno ne spimo najbolje, ve pa o tem veliko babica, zato sem ji tudi tokrat zaupala.
Mila je prespala tam še drugo noč. Menda je spala še bolje, kot prejšnjo. Zopet jo je zbudila žeja, a je nazaj zaspala še preden ji je babica uspela prinesti kozarec vode. Spala je do jutra in celo potegnila do pol devetih. Noro! Res neverjetno.
Danes je natanko teden dni, odkar Mila sama za(spi).
Če se mi je prej odstavljanje zdelo nemogoče in vsi načini s katerimi naj bi poskušala pričeti odstavljat, že pred štartom obsojeni na propad, mi je zdaj jasno da je bil največji problem v meni. In res nikjer drugje.
Tako je v tej najini zgodbi ta neljubi odhod v bolnišnico ustvaril vzpodbudno zgodbo, o pogumni deklici, ki ji jo bom še večkrat pripovedovala ko bo rastla.
Kljub tej zgodbi, vsekakor ostajam velika zagovornica dojenja in sem hvaležna za vse tri tako zelo različne, na trenutke tudi naporne, a vsekakor čudovite zgodbe o dojenju svojih otrok. Ko gre za dojenje, bo ta vedno moja prva izbira.
A ko enkrat nastopi tisti čas, ko otrok odkloni dojenje ali mamica začuti, da se ta pravljica zaključi, je potrebno to sprejeti. Takšno je pač življenje.
V tem obdobju odstavljanja sem pila malo manj kot običajno, prve dni večinoma žajbljev čaj. Sprva sem si mleko še enkrat dnevno stisnila ven, kasneje ni bilo več potrebno. V manj kot tednu dni je moje telo sprejelo, da sva z dojenjem pri šestindvajsetem mesecu zaključili. Prepričana sem, da so mi vsi babičini nasveti pomagali pri tem. Več nasvetov o odstavljanju, ki sem ga prakticirala sama pa si lahko preberete v knjigi Vse ob pravem času, avtorja J. Paungger in T. Poppe.
Temu še vedno pravim… lepa zgodba <3
Do naslednjič,
Ljubezniva
