Sedim na kavču v dnevni sobi in razmišljam… Sicer ne o tem, kako okusen zajtrk sem si danes pripravila, ker sem ga še prehitro pojedla (odkar dojim sem non stop lačna). Ampak o tem, kako je mogoče da se moj računalnik sploh več ne poveže z netom!? Pa o tem… kakšna tišina je doma, ker sta dvojčka na tole torkovo jutro zopet odšla med otroke, v vrtec. In seveda predvsem o tem, kako smo zopet preživeli še eno vnetje ušesa in zaenkrat uspešno pobili gliste, ki jih je Mila prinesla domov.
Seveda ne govorim o tistih sladko-kislih dolgih črvih, ki se jih kupi v trgovini na oddelku sladkarij. Ampak o tistih, ki jih veliko otrok prinese iz vrtca. Ko pišem tole se kar stresam poleg. Bljak!
Kako se zvijajo te gliste, sem se dobro poučila že na faksu na vajah zoologije nevretenčarjev in že takrat do njih nisem gojila posebnih čustev, razen gnusa. In res ni bilo potrebe, da jih še doma proučujemo. Kaj šele gojimo!
Malčki tega itak ne razumejo, oni bi se najraje igrali z njimi, kot kakšnim hišnim ljubljenčkom. Črviček je! ? juuj kako je srčkan! Meni se zdi srčkan samo njun obražček, ko delata poleg te lušne šobice, da bi ju človek najraje kar pohrustal.
Tako imamo od glist dalje doma nov ritual, ko je potrebno večkrat dnevno šprintat na kahlico in podrobno preverit če kaj mrgoli v “potički”. Ona zagrabi kahlico in malo potrese, da se kakec obrne. Se kar zdrznem, ko vidim kako premetava dinozavra (dinozaver je kahlica ?) okrog. Na mojo srečo sem ga do zdaj še vedno uspela pravočasno ujeti. In to s kakcem vred. Ufff! Vznemirljivo!
Materinstvo me je pripravilo do tega, da raje namesto slabe volje, v vsaki taki “katastrofi” najdem nekaj zabavnega. Nekaj čemu se bom še na stara leta kdaj nasmejala.
Najbolje v tej zgodbi je torej to, da so po neštetih neuspešnih poskusih navajanja Mile na kahlico, zdaj gliste zaslužne za to, da punca končno z veseljem kaka v kahlico ???
Toliko o tem, kako ni nujno da vedno zmaga pamet! Kdaj je povsem dovolj ostati kot glista, primitiven. ?
Maham!
