Bliža se prav poseben dan, ko bosta dvojčka pihala prvo svečko. Potihem že razmišljam o tortici in praznovanju… imam veliko idej, a zaenkrat še ni bilo časa, da bi si uredila misli in zadevo oblikovala v celoto. Vsaj glede darila sem že (bolj ali manj) odločena, kaj bo tisto pravo in hkrati uporabno (a o tem kaj več povem v eni izmed naslednjih objav).
Okoli prvega rojstnega dne, starši (posebno mame) pobrskamo po spominih, ki smo jih napletli v preteklem času. Vneto prebiramo albume s slikami, podoživljamo lepe in malo manj lepe trenutke, ki smo jih doživeli. Nekateri te nepozabne trenutke redno zapisujejo, drugi fotografirajo, spet tretji pa počnemo oboje. Pisanje in fotografija se po mojem odlično dopolnjujeta.
Pišem in fotkam v prvi vrsti zase. In v tem neskončno uživam, saj je to poleg nočnega pomivanja posode in prelaganja kupov perila edina oblika sproščanja, ki si jo trenutno utegnem privoščiti.
V enem letu se je nabralo več tisoč fotografij. Brskam za fotkami na računalniku in opažam, da v zadnjem času prevladuejo fotke, na katerih sta le dvojčka, Gal, dvojčka in ati ali dvojčka in Gal… Mamice ni. Tu in tam se sicer najde kakšna fotka na kateri najdem kakšen del svojega telesa. Recimo roko, moje telo brez glave. Daje občutek, da obstajam nekje v ozadju… Na drugih fotografijah pa so večinoma vsi drugi, razen mene.
Vam je znano!?
Med tem kako se ponavadi počutim (zadovoljna, srečna) in kako izgledam (ena in ista, mama frizura, beri: lasje speti v zvitek na sredini glave, s podočnjaki pod utrujenimi očmi in speštano banano na laseh) čez dan, je sicer velika razlika. In resnica je, da mi v takšnem stanju niti na kraj pameti ne pade še poziranje za družinsko sliko.
Kaj pa vse tiste super mame, z idealno postavo, iskrivim nasmehom in čudovitimi lasmi, se sprašujete!?
Niti ne pomnim kdaj sem nazadnje obula petke in si populila podmladke obrvi. A ni potrebno upati na to, da bomo kdajkoli izgledale tako popolno kot te “supermame”. Ko takole razmišljam, mi postaja vedno bolj jasno, da delam stvar narobe! Vsakokrat, ko se izognem objektivu, jih s tem prikrajšam za skupne spomine iz njihovega otroštva. Teh pa nikoli več ne bom mogla nadomestit. Nenazadnje v materinstvo vlagamo ves čas in trud, zato je pravično da se cenimo! Bistvo življenja ni v pojavljanju na vseh možnih fotografijah, ampak da se v njih čuti, kako živimo. Fotografije ohranjajo spomine žive.
Temeljito sem razmislila in sestavila seznam napotkov, ki nas lahko reši v nepredvidljivem momentu dneva (ali noči), ko pride na vrsto situacija fotka.
Napotki, s katerimi se bo vsaka mama lahko postavila nazaj v sliko:
- za fotko izkoristim trenutek, ko se odpravljam od doma… urejena in naličena
- balzam za ustnice, rdečilo za lica in maskaro imam vedno pri sebi v torbi (tudi v previjalni)
- doma ne nosim trenirk, v kateri izgledam kot vreča krompirja 🙂
- nov kos oblačila, novo frizuro… uporabim kot izgovor za hiter fotošuting (to je treba proslavit! :))
- fotkam se podnevi, fleš uporabljam le v skrajni sili (najlepše fotke so tiste v naravni svetlobi)
- naredim raje več fotk zaporedoma, da bom lahko izbrala vsaj eno s katero bom zadovoljna
- privoščim si šopek dišečih vrtnic, da popravim razpoloženje in z njim še fotko popestrim
Spomni se še kakšnega od svojih predlogov in jih deli z nami!
❤
ljubezniva
