Letošnji topli marec se je pričel ugodno odvijat za nas. Spet nam dogaja marsikaj. Tudi dobrega ?! Dogodek z veliko zvezdico na našem koledarju pa se je vpisal v prejšnji četrtek.
Po nestanovitnem mesecu dni v bolnišnici, je šlo ❤ Davidu v zadnjem tednu na intenzivni le še na bolje! Rešil se je večine zdravil in zadnjih dveh drenov. Zato so ga končno lahko prestavili na oddelek ? Z Milo sva se tako kljub neljubem dogodku, tistega četrtkovega popoldneva pridružili Davidu v bolnišnici.
Neljubi dogodek?! Hja… Nerada se ga spominjam, a žal ne gre kar tako iz glave.
Ob sprejemu smo naleteli na (manjši) nesporazum ?. Z Milo sem pristopila do sprejemnega pulta in navdušena povedala, da sva prišli k Davidu. Ob tem so me med. sestre kar debelo pogledale… češ kaj pa vi tu z dojenčkom!? Niti sanjalo se jim ni kdo sem in zakaj sem tu. Na oddelku so namreč pozabili, da sva z Milo na začasnem odpustu kot spremljevalki. Začasni odpust pa seveda pomeni, da prideva zopet nazaj, ko bo David premeščen. No, na to niso računali, ker očitno tovrstne evidence nimajo.
Priznam, dogajanje nisem ravnodušno spremljala. Poskušala sem osredotočit misli na Davida in Milo, drugače bi me situacija verjetno iztirila! Sprva je vse kazalo na to, da bova zaradi trenutne stiske s prostorom poslani domov!? V tem primeru bi David ostal v bolnišnici sam in bi zanj skrbelo osebje oddelka. S tem se nikakor nisva strinjala. Niso čisto razumeli, da smo komaj dočakali dan, ko bomo lahko končno ob njem!?
David ❤ nas je že buden čakal v manjši sobici na oddelku. Videti je bil dobro. Imel je sicer zopet napeljano cevko za hrano skozi nos, kar nama niti malo ni bilo všeč. Bila je popolnoma nepotrebna in verjetno nameščena le zato, ker zlivanje hrane v želodec potrebuje manj časa kot hranjenje po flaški ?. David je namreč že nekaj dni pred tem brez težav požiral in pil mleko po flaški.
Medtem ko sva ga crkljala, je k nama pristopila med. sestra in besedno preizkušala najine živčke v zvezi s sprejemom. Poskušala naju je prepričat, da je za nas bolje da smo doma. In prihajamo k Davidu na obiske dokler bo pri njih. Marko je le molčeče menjaval barve na obrazu. Priznam, tudi v meni je postopno naraščala temperatura. A sem vseeno trmasto vztrajala, da naju le uslišijo in končno že nekam utaborijo ⛺. Zaradi mene lahko tudi na hodnik. Nisem imela nič proti, samo da me zdaj, ko sem končno bližje Davidu, ne pošljejo domov. Med. sestra je zaključila svoj monolog in se vrnila čez kratek čas. Potrdila je, da so našli najino odpustnico in naju sprejela na oddelek. Tako se je ta zmešnjava le zaključila z nasmeškom na najinem obrazu.
V vednost… Eden od staršev hospitaliziranih otrok do 6.leta ima možnost bivanja z njim v sobi. Poskrbljeno ima za prenočišče in hrano. Strošek krije zavarovalnica.
Na oddelku smo torej ostali od čertka do ponedeljka pozno popoldne. Celih pet dni življenja v majhni sobici, ki žal ni premogla niti spodobne postelje na kateri bi se človek pošteno naspal. Za spanje so namenili nek raztegljiv ležalnik. Po domače – zasilno ležišče. Obroki hrane ? so bili sicer okusni, a niso zadoščali niti povprečni mami, kaj šele doječi… Ampak to sedaj ni pomembno… odkar sem doma, so primanjkljaji spanca in hrane že pokriti.
David je bil v bolnici ves čas dobre volje. Posebno po tem, ko so po naročilu pediatrinje odstranili cevko za hranjenje. Kot sem že omenila, se je po flaški hranil brez težav. Je pa najprej res potreboval nekaj vzpodbude, da je sprejel cucelj. Kar je po mojem mnenju povsem normalno za dojenčka, ki je bil tri tedne intubiran. Poleg tega je dobival še dvoje zdravil, kot običajno terapijo po takšni srčni operaciji. Operativne rane na prsnem košu so bile videti že davno zaceljene. Le nekaj meglenih brazgotin še pušča sledi. Upam, da bo tudi te čas nevidno izbrisal.
Ultrazvok pravi, da srček povsem deluje. Korekcija lukenj med preddvoroma (zgornjima deloma srca) in prekatoma (spodnjima deloma srca) je bila uspešno opravljena. Nekaj korekcij bodo v prihodnje morda potrebovale novo izdelane črpalke. Vse bo zopet pokazal čas. Kot vedno 🙂
Od ponedeljka zvečer smo zopet vsi skupaj doma ? Neverjetno dober občutek je bil, ko smo zapustili pediatrično 🙂 Nepopisna sreča! 🙂 in veselje ?.
V petek smo obiskali še pediatrinjo. Odstranila je sponki, nameščeni na mesto, kjer sta bila vpeljana zadnja dva drena. In opravili odvzem krvi, da so preverili elektrolite. Ker ima David zaenkrat še omejen vnos hrane in uživa diuretik, pazimo na dehidracijo. Tehtam polne pleničke in merim vnos mleka. Številke morajo štimat. Zaenkrat uspešno peljemo dalje 🙂 Pred nami so še kontrole pri stricih specialistih… za srček in dodatne kromosomčke ?.
Naš mali fantek se še vedno najraje crklja in doji pri mamici ?. Le kdo bi mu zameril po vsem kar je prestal? ❤
Naj povem še to, da sem imela v času bivanja v bolnišnici precej težav s količino mleka. Stres je verjetno vplival, da je bilo mleka premalo. No, do danes je mlečna proizvodnja popolnoma stekla in zopet nahrani oba škrata do sitega ?. Volja in vztrajnost se pri dojenju očitno res splačata! Zato kar pogumno… Mame smo ustvarjenje za dojenje. Tudi dvojčkov ?.
