Pred dnevi sem prejela neznan klic. Enega tistih, ki me vedno ujame nepripravljeno in me pritajeno zapelje skozi turbulenten vihar čustev iz onega novembrskega jutra v porodnišnici, ko sem izvedela za Downov sindrom.
Poznam te strahotne občutke, srce se jim para, ni jim lahko. Staršem namreč. Vse kar so pričakovali, se je razblinilo v trenutku resnice. Poznam to stisko… Prav tako kot ona, sem skozi nosečnost zaupala strokovno podpisanim številkam na izvidih in srčno verjela, da v meni rasteta dva povsem zdrava drobižka.
Brez besed obsediš, skozi tebe šviga nešteto vprašanj – predvsem pa te najbolj zanima… Kakšno bo življenje zdaj?
Odkar pišem ta blog in odkrito govorim o tej, za marsikoga nepredstavljivi izkušnji, je sporočil in klicev s podobno zgodbo kot je naša, vsako leto več. Pred tremi leti, ko sem rodila, se je po takratnih podatkih na leto rodilo od 17 do 19 otrok z Downovim sindromom. Kar precej, se ti ne zdi?
In ravno ta izkušnja, postati mama otroku, ki ga predvsem družba sprejema bolj zadržano kot otroke z značilnim razvojem, je v meni zasadila drobno seme upanja zanje. Nekje podzavestno sem v mislih ves ta čas sestavljala zgodbo, za katero bi želela, da jo prebere vsaka posebna mama. Posebno tista, ki se boji neznane prihodnosti in se obupano sprašuje: “kaj bo zdaj z nami in kaj bo z njim?”
Torej še vedno zvoni tisti telefon, s katerim sem začela… Javim se z: “Ja, prosim?“
Pozdravljena Iva, (recimo ji) Ana na tej strani. Veš, že nekaj mesecev zbiram pogum, da bi te poklicala. Nekomu se moram zaupat… strah me je in ne vem kaj naj pričakujem. Stara sem skoraj štirideset in sem januarja prvič postala mama. Deklica je zdaj stara 5 mesecev in ima DS, za katerega smo izvedeli tisti dan, ko se je rodila.
seveda nisva zaključili tu… med nama je stekel prijeten pogovor…
Oh kako zelo te razumem, draga mama…
Povsem te razumem, kako izgubljeno se v tem trenutku počutiš.
Zato…
D r a g a m a m a
Najprej naj ti čestitam, saj si v najlepši vlogi v svojem življenju. Postala si MAMA. Globoko zadihaj… Naj te preveč ne skrbi, naj te ne bo strah. Tvoja deklica bo počela mnogo običajnih stvari.
Čez nekaj let bo že lahko sama stekla k tebi in te objela. Seveda, naučila se bo tudi govoriti in ti bo vsaj enkrat na dan z iskrivim nasmeškom povedala kako zelo te ima rada.
Kot vsi drugi otroci, bo lahko hodila v vrtec in šolo. Naučila se bo brati in pisati. In ko bo ravno prav stara, ti bo v svojem stilu napisala pesem za materinski dan.
Tudi potovala bo. In ti iz daljnih krajev pisala razglednico, da je ne bi slučajno preveč pogrešala ko bo zdoma.
Ko bo stara ravno prav, ti bo pomagala skuhat nedeljsko kosilo in nekaj let kasneje, bo vsako jutro odkorakala v službo in služila svoj denar.
S tem denarjem, si bo lahko sama plačala najemnino za stanovanje, če bo želela živeti s fantom na svojem. V petek pa te bo peljala na bazen in ti skuhala večerjo.
Draga mama,
vedi, da bo kdaj postalo res težko. Skoraj nemogoče.
Ampak,… ali ne doživijo vse mame materinstva nekako tako?
Draga mama,
tvoja deklica bo vesela. Tako kot sva lahko jaz in ti. Počela bo skoraj vse, kar si bo želela. Če bo le dobila priložnost in čas, da se izkaže.
poljub in topel objem,
foto: @studio.ljubezniva
Ljubezniva
vsebina delno povzeta iz videa Dear future mom – Global downsyndrome fundation
pridi k nam na Instagram
