Že dolgo nisem vozila avta s svojimi otročiči na zadnjih sedežih in hkrati mirno prenašala Milino neustrašno dretje. Gal jo je celo pot iz Ljubljane do (poletnega) doma (pri babi in dediju) sicer miril in zabaval, a se dečva ni vdala. Na vse grlo je vreščala, vmes pa počivala le nekajkrat, toliko da je plitko zajela sapo. In še takrat…
Današnji dan se je za naju z Markom ? pričel zgodaj. Že pred sedmo sem stala v kopalnici pred špeglom, si drgnila pasto po zobeh in zraven črpala mleko. Mleko za Davida ? Kaaaaaj?! Ja prav sem napisala 🙂 in prav si prebral(a) 🙂 Za našega pogumnega fantiča! Pa pojdimo lepo po vrsti… Kmalu bo minil mesec dni od operacije. Naši tedni…
Že nekaj dni se v meni zopet oglaša potreba po pisanju. Pišem čez dan, na obroke, kolikor utegnem. V štirinajstih dneh, odkar imamo Davida na intenzivni, se je v meni nakopičila tesnoba, ki jo moram preliti v zapis… Upala sem, da bom lahko sporočila le dobre novice… a imam poleg teh tudi neprijetne, ki so v tem tednu spustile grenak priokus.…