Uganke

Že dolgo nisem vozila avta s svojimi otročiči na zadnjih sedežih in hkrati mirno prenašala Milino neustrašno dretje. Gal jo je celo pot iz Ljubljane do (poletnega) doma (pri babi in dediju) sicer miril in zabaval, a se dečva ni vdala. Na vse grlo je vreščala, vmes pa počivala le nekajkrat, toliko da je plitko zajela sapo. In še takrat je bil ta počitek bolj podoben oglašanju lačnega morskega galeba. Ah ta Mila… Še postanek na najbližjem postajališču ji ni bil po godu. V vsej togoti se niti ni zavedala, da jo je bila mama pripravljena podojit na edinem frej parkingu med samimi tovornjaki!? Do konca vožnje se je odločila boriti proti otroškemu sedežu.

Človek bi pričakoval, da bo po vsem tem mučenju zvečer padla v posteljo. Pa ni bilo ravno tako. David jo je prehitel za nekih petnajst minut 🙂

Vsaj dopoldne je bilo bolj mirno. Po dolgem času smo zopet privozičkali do Pediatrične… z namenom, da z Davidom obiščemo ambulanto za genetiko. Pred glavnim vhodom je kakor vedno mrgolelo ljudi. Otrok in njihovih zaskrbljenih, nasmejanih, uradnih, začudenih, sproščenih… staršev. Vratarka ima novo barvo las. Menda so roza lasje zdaj moderni!? Dvigala v sprejemni so prihajala in odhajala nabito polna. Enega napol praznega pa smo le ujeli tudi za naš mini avtobus. Odpeljal nas je v pritličje do sprejemne.

Tokrat je bila med. sestra za steklom bolj prijazna kot zadnjič. Pa čeprav sem ji zopet izročila le zd. kartico, brez vabila na pregled. Pogled na uro mi je jasno povedal, da zamujamo že dobrih deset minut. Izgleda je moje opravičilo zadostovalo, da je tudi s tem nismo spravili v slabo voljo. Ali pa sta bila za to zaslužna dva putrčka v mojem vozu 🙂 Od prijave do klica v genetsko ambulanto je minilo ravno toliko, da sem v čakalnici zasedla najbližje prosto mesto in prebrala nekaj vrstic napotnice. Nikoli v naši zgodovini obiskovanja pediatričnih ambulant še nismo prišli tako hitro na vrsto.

Pregled je izgledal povsem običajno, s tehtanjem in običajnimi vprašanji o Davidovem zdravju. Le zaključil se je malo bolj neobičajno. Z odvzemom krvi, za analizo vrednosti ščitničnih hormonov. Tudi to špikanje je fantič pogumno prestal. Za pridnost med čakanjem (Mila) in pogum (David) sta si prislužila nagrado. Privozičkali smo do knjigomata (najdeš ga nasproti sprejemne, poleg avtomata s sladkarijami) in v njem izbrali največjo knjigo, ki jo je premogel. Domači knjižni zbirki so se tako pridružile še zabavne, slikovite Uganke (Anita Leskovec).

Dojenčkom, otročkom z DS* redno izvajajo (tudi) analize ščitnice, saj obstaja verjetnost, da ta (že od rojstva ali nenadoma) nepravilno deluje. Ščitnica je majhna, a zelo pomembna hormonalna žleza v našem telesu. Nahaja se v sprednjem delu vratu, v metuljasti podobi in je ovita okoli sapnika. Izloča tri hormone, tiroksin (T4) in trijodtironin (T3), ki uravnavata presnovne procese v naših celicah, rast in razvoj telesa, dozorevanje osrednjega živčevja… in še nekatere druge pomembne naloge. Tretji, kalcitonin, pa sodeluje pri homeostazi* kalcija v telesu.

Ščitnica izloči sicer majhno količino omenjenih hormonov, a so za optimalno delovanje organizma življenjsko pomembni!

Pred odhodom smo v intenzivno in na oddelek prenesli še naše srčne pozdrave. Na hodnikih smo srečali nekaj starih znancev izpred parih mesecev, ko smo v čakalnici intenzivne bili podobne bitke in si delili strahove… Zopet me je stisnilo pri srcu. Ko bi le imela čarobno palčko v žepu… nemudoma bi vse te otročke in njihove starše pričarala toplo objete. V tej zgodbi bi ostali za vedno nasmejani in zdravi!

Imejte se radi 

*homeostaza – ohranjanje ravnovesja fizioloških dejavnosti, kljub zunanjim spremembam oz. dejavnikom; *DS – Downov sindrom