V vsej svoji materinski predanosti, slepa in gluha od ljubezni, sem nemalokrat pozabila nase.
Vsepovsod sem črpala življenje, ga skrbno hranila še zanje in nesebično razdajala. Vedno, vsak sleherni trenutek sem to počela iz srca. Iskreno. Precej dolgo so me ta krhka, nežna bitja ohranjala živo in mogočno. Brez dneva poštenega počitka, v stalnem pogonu. Gnala so me čez viharje in mirne vode, ko so moja jadra že davno zakrnela. Za to sem jim neizmerno hvaležna.
Zdaj pa je hotelo, da sem pokleknila pred neskončno vihravostjo svojega življenja. Ukazalo je, da moram deliti in dihati, preden me vsakdan odplakne vstran. Sprejemam kar čutim, ker sem še živa. Čeprav morda tudi kdaj ne vdihnem, a sem. Vene še niso presušene. Po njih z vso silo potiska slabotna rdečina. Išče brezmejno harmonijo in si utira pot do novega življenja.
Danes zopet diham. Čutim… drobce ljubezni, ki sta jih ponovno zasadila v naš vrt.
Hvaležna sem, da ju imam. Da sta moja. In ob meni tudi takrat, ko nemočno rešujem svoje bitje pred viharjem pogube. Moje srce je zopet radostno vzcvetelo!
Mami in atu
