Po tednu dni, ko je uvajanje v vrtec za Davida končno bolj gladko steklo, je že prvič manjkal (iz upravičenih razlogov, da ne bo kdo misli, da pri dobrem letu že vrtec »šprica« :)). Zopet se je obrnilo šest mesecev od njegove zadnje kontrole ščitničnih hormonov in testa na celiakijo, zato sva šla v Ljubljano. Skoraj sem se že nekako sprijaznila…
Danes sem se zbudila čisto zalimana s sračjim gnezdom na glavi. Tako je, ko po tednu dni spet prespim(o) v zadušljivem stanovanju v bloku. Ali pa je kriv računalnik. Mi je bilo res treba do enih buljit v monitor in pisat tole!? Seveda, to je edini čas, ko slišim le svoje misli in imam čas samo zase. Čez dan sem…
Že dolgo nisem vozila avta s svojimi otročiči na zadnjih sedežih in hkrati mirno prenašala Milino neustrašno dretje. Gal jo je celo pot iz Ljubljane do (poletnega) doma (pri babi in dediju) sicer miril in zabaval, a se dečva ni vdala. Na vse grlo je vreščala, vmes pa počivala le nekajkrat, toliko da je plitko zajela sapo. In še takrat…