Danes sem se zbudila čisto zalimana s sračjim gnezdom na glavi. Tako je, ko po tednu dni spet prespim(o) v zadušljivem stanovanju v bloku. Ali pa je kriv računalnik. Mi je bilo res treba do enih buljit v monitor in pisat tole!? Seveda, to je edini čas, ko slišim le svoje misli in imam čas samo zase. Čez dan sem vedno zasedena. Z enim, drugim, tretjim ali pa kar vsemi naenkrat. Moja lakota in žeja sploh ne prideta do izraza. Včasih se mi še mehur zasmili in pomislim, da bi si morda res kdaj pa kdaj nataknila kakšno od plenic.
Nekaj časa še ležim v postelji in čeprav vidim bolj megleno, se mi pogled v trenutku zbistri, ko zagledam Marka kako poskočno prihaja k meni z Milo v naročju. Zgleda zadovoljno umita in s frišno plenico. Odloži jo na posteljo in vzame Davida. Pffff. Danes so pa vsi nekam neobičajno zgodnji. Zgleda je skrajni čas, da vstanem!
Gal prevzame jutranje varstvo, medtem me tuš spravi k sebi. Neverjetno paše. Nahitro se osvežim, nase navlečem obleko in spnem lase. Potem pa odvihram v sobo in Mili ponudim sveže mleko za zajtrk. Davidu skrbno pripravim flaško, pa gospodič z jezičkom jasno pokaže, da tega mleka ne bo. Prav tako se je gospodična Mila odločila, da bo zajtrk tokrat preskočila. Meni je prav. Potem pa pejmo vozičkat.
Dobro uro smo vijugali po asfaltnih pločnikih in potkah, mimo pasjih iztrebkov (to me res jezi!) in zaspanih sosedov iz soseske. Z eno roko sem porivala voziček, druga me je hranila s sirovo štručko. Vmes sem jo zalivala s flaširanim jagodnim napitkom. Bljak. Jutranja kava je danes nažalost odpadla. Enkrat za tretjim ovinkom se nam je med kolesje zataknila duda, ki jo je verjetno izgubila mala princeska (rešena čaka na vidnem mestu ob bližnji šoli). Nekje na pol poti je David že spal, Mila pa je vztrajala skoraj do konca tega jutranjega sprehoda. Ona zlepa ne omaga. Tresoče bankine niso več dobre zanjo. Za vogalom bližnjega vrtca slučajno ujamem delček nenavadnega pogovora med dedkom in vnukinjo (staro okrog deset), ki mi da misliti.
Mala pove, da si mora doma sama (na roke) prat perilo. Ker njena mama ne želi, da se njene občutljive tkanine perejo v istem bobnu kot ta njena zdrgnjena oblačila. Vse dlake so se mi postavile pokonci. Pa ta mama res obstaja!? Še dedek pravi, da je pa res mal čudna. Mal čudna!? Kakor je bilo slišat, gre za poseben primerek mame. Izgleda po svojem podstrešju že dolgo ni pometala. Me prav zanima kakšne neumnosti bi še izvedela, če bi njun pogovor slišala do konca.
Čas je že bil da se vrnemo domov, nahranimo otroke in pičimo nazaj dol v avto, pa direktivo na Bohoričevo. Ker vedno zamujamo na pregled! Danes izvemo, kako se obnesejo Davidova zdravila.
Pediatrična še stoji na istem mestu. Hodniki niso nič drugačni kot prejšnji teden. Morda le bolj dopustniško prazni kot zadnjič. V sprejemni se vseeno zataknem v čakalni vrsti, Marko in Gal pa medtem zabavata dvojčka. Ko pridem na vrsto, s papirji in kartico hitro uredim. Pred ultrazvokom med. sestra ekspresno posname EKG, nakar se prestavimo nadstropje višje.
Vstopimo v ambulanto k zdravnici. Voziček ostane na hodniku, upajoč, da ga nihče ne odpelje s seboj, ker zanj v sobi ni prostora 🙂 Medtem ko držim Milo, Marko sleče Davida in ga poleže na mizo k zdravnici. Zdravnica ge temeljito pregleda, posname, izmeri pretoke, tlake, karkoli je že bilo treba in pove, da srček pravilno funkcionira in od zadnjih meritev zaklopki puščata celo nekoliko manj! Zdravilo očitno deluje in ni potrebno zvišati dnevnega odmerka. Kako odlična novica! Zatem pa prav tako pregleda še Milo, ker so ji na enem od neštetih rednih pregledov pred meseci, ugotovili manjšo luknjico v srčku (veliko otrok se menda rodi s podobnimi luknjicami, ki niso nevarne in se po večini same zacelijo do prvega leta starosti). Ritala je naokoli in bi se najraje posedla na mizo, kot pa ležala na hrbtu. Nekako smo jo uspeli zadržati nekaj časa pri miru, da je zdravnica opravila svoje delo. Lunknjice ni več, je rekla.
Nasmeški in poljubčki so se vrstili en za drugim.
In ko sem že mislila, da smo za danes opravili z bolnicami… se ob koncu dneva zgodi, da z Galom zopet pristaneva pri zdravniku. Tokrat na Dolenjskem. Prejšnji dan ga je v nogo pičila čebela, danes pa je noga zatekla, tako da je celo dopoldne na pol šepal. Dobil je Claritin. Menda bo jutri že bolje. Zdaj lahko brez slabe vesti leži na kavču, drži noge v zrak in špila igrice 🙂 Blagor enim!
