Verjetno nikoli ne bom pozabila teh lanskih toplih novembrskih dni… Ko je naša družinica zadnjikrat štela le do tri. Vedeli smo, da prideta Mila in ti. Nismo pa niti slutili, da prihajaš ti… s svojimi posebnimi močmi. ❤
Tvoje prve dni so ljudje v belih haljah ves čas nekaj ugotavljali – katere so tvoje posebnosti? Kaj se prav in narobe v tvojem drobnem teleščku godi!? Imeli so ogromno za povedati. Za vso bolečino ni bilo besedi!
A sva kmalu ugotovila, da tako strašno ni… da se naš svet kljub temu lahko naprej v zdravo smer vrti… da omejitve za našo srečo ni! ❤
Mišek… star si komaj 155 dni. Imaš najlepše sivo-modre oči. Tvoj nasmeh v trenutku moj srček stopi. Veš, naš zlat sonček si. ❤
Za teboj je že nešteto neprijetnih reči. Vsakokrat si bil močnejši kot mi vsi! V mojem svetu pogumnejšega fantka od tebe ni! Lahko si vzor celi naši deželici.
Kadar sem čez dan utrujena in na kratko zaprem oči, prosim ne zameri mi. Za menoj je pogosto niz neprespanih noči. Poleg vsega pa me čez dan še za tebe, Milo in Gala skrbi. Radi me vprašajo: “Kako si?” Ne razmišljam predolgo… spregovorim in jih pogledam naravnost v oči: “Rahlo utrujeno, a dobro. Hvala, pa vi?”
Ko se zazrem nazaj, v te tople novembrske dni… Lahko rečem le… David, hvala ti! Naučil si nas, da brez iskrene ljubezni polnega življenja preprosto ni! ❤
Tvoja ❤ mami
Vse fotografije na tem blogu so last ljubezniva.si/ ljubezniva.com in jih ni dovoljeno kopirati, reproducirati in uporabljati brez avtorjeve privolitve! Hvala za razumevanje 🙂
