Kakorkoli pogledam, je materinstvo resnično daleč najlepša vloga v mojem življenju. Tu ni dileme. Ampak me hkrati postavlja pred nemogoče naloge in se včasih res “ulovim” kako kdaj že zjutraj obupano strmim v ogledalo in se sprašujem: “Bo danes spet tako naporno kot včeraj?”
“Pri treh otrocih, ki so si med seboj tako zelo karakterno in značajsko različni, je treba imet dodelano taktiko in ekstremno dober plan v rokavu”, pravijo. Pa se tudi s tem planom velikokrat ne pripelje do nobenega produktivnega zaključka. Ostajajo le odprta vprašanja. In skrbi.
V tem trenutku naš najstnik na lestvici težavnosti, gladko pomete z dvojčkoma. In od včeraj imamo pri zajtrku še eno težavo – če se eden odloči, da bo jedel kosmiče, bo tudi drugi nehal jesti svoj kruh in uporniško hotel, ne svoje, ampak njegove kosmiče. Potem še tretji, iz same zabave, pristavi še svojo skledo.
Zmajujem z glavo.
Zadnje čase čisto preveč razmišljam, sama s seboj razglabljam, kaj bi lahko naredila drugače, ali sem tu to in ono naredila prav, kaj bom storila, ko se bo začelo zopet kakšno obdobje, ki me ne navdihuje, ampak kvečjemu spravlja v obup.
Rezultat tega, pa je popolno nasprotje. tistega kar bi si želela kot razumevajoča, modra mama. Nič produktivnega. Le še več vprašanj. In ko slučajno srečam nekoga, za katerega menim, da bi mi lahko navrgel kakšno pametno vzgojno, se debata velikokrat zaključi s stavkom: »Včasih je bolje stopit korak nazaj in samo preživet.«
Če pomislim, nasvet sploh ni tako zelo privlečen za lase. Saj kolikor bolj naprezaš možgane in tuhtaš, zakaj se zadnja vzgojna metoda pri triletniku ni obnesla, če pa jo priporoča vsa najbolj poznana pedagoška stroka, je včasih res najbolje usmerit fokus drugam. Recimo nase.
Se za spremembo posvetim sebi in si povrnem tisto super pozitivno energijo.
Se končno odpravim s kolegico na druženje v center mesta in ob sproščujočem kramljanju z užitkom srkneva, za spremembo vročo kavo. Kaj praviš, Nina?
Se odpravim v knjižnico po tisto meditacijsko knjigo, po katero hodim že zadnja pol leta. Kakor berem pri mamah, meditacija menda neznansko pomirja.
Osvežim garderobo in si za spremembo ne le za posebne priložnosti, ampak sredi tedna, kar za doma, privoščim kaj bolj ženstvenega – recimo tole pomladno rumeno krilo. Hmm ali pa morda tega, bolj umirjenega, v umazano roza?
Obujem telovadne copate, se poženem v hrib in se nadiham svežega zraka, ki mi bo zbistril misli.
Pretečem spet kak kilometer in najdem pozabljeno ljubezen do teka.
Morda pričnem celo nekaj ur prej hodit spat in prej vstajat zjutraj.
Kaj pa vem…
Sigurno je… ne glede na število otrok, višino gore perila in težavnost vzgoje, povsem na mestu, da si vsake toliko povrnemo moči in naredimo nekaj zase. Z majhnimi koraki, za začetek, lahko naredimo IZJEMNO VELIKO.
Se strinjaš? Kako pa ti najraje preusmeriš fokus, ko je vsega preveč?
Objava je nastala v sodelovanju s Spartoo
