Kako sta dvojčka prišla na svet

Tistega dne sem se prebudila že zgodaj, nekje okrog šeste zjutraj. Rahlo utrujena. Nisem preveč dobro spala. Malo zaradi nervoze, večinoma pa zaradi rednega obiskovanja bideja (med nosečnostjo sem wc zamenjala za bide – enostavno bolj praktično se mi je zdelo) in nenehnega komotlanja po postelji v iskanju primernega položaja za spanje. Zunaj je vse kazalo na to, da bo sonce le pokukalo skozi oblake.

Prejšnji dan je ginekologinja na UZ pregledu ugotovila, da ima eden od dvojčkov slabši pretok skozi popkovino. Poleg tega sem bila odprta že 3cm. Tako je odločila da gremo rodit. Nisem imela nič proti. Zaupala sem ji. Ona že ve kaj bo najbolje za nas. Dvojčki se običajno itak rodijo prej. Nam je uspelo zdržati do dopolnjenega 36. tedna.

Zjutraj je čas precej hitro minil. Očedila sva se, oblekla v frišne cote in pojedla zajtrk. Nekaj za Marka in nekaj malega zame, da ne bi slučajno med porodom po nepotrebnem kaj bruhnila 🙂 Opremljena z osebnimi potrebščinami in materinsko knjižico sva se odpravila proti porodnišnici. Bila sem nestrpna in obenem vesela. Razganjalo me je od pričakovanja.

V porodnišnico sva prispela okoli osme ure. Najprej sem krajši čas odležala na CTGju, zatem me je pregledala ginekologinja in poslala na porodni oddelek na klistiranje. Že od jutra me je rahlo ščemelo v križu, voda v črevesju je le še pospešila popadke. Po dobri uri so naju pospremili v porodno sobo. Bila sem popolnoma sproščena. In pripravljena na prihod dvojčkov.

Porodna soba je bila prijetna. Babica ki naju je sprejela tudi. Porodničarka je opravila UZ. Ugotovila je, da sta dvojčka obrnjena z glavama navzdol. Odlično! Vse je potekalo po mojem načrtu. Lahko bom rodila naravno, brez CR. Grenak priokus iz prvega poroda je bil razlog, da sem v nosečnosti z dvojčkoma veliko razmišljala o tem kaj si želim oz. ne želim pri drugem porodu. Vedela sem, da si nikakor ne želim umetnih popadkov in epiziotomije. Tudi na protibolečinske variante nisem veliko pomišljala. Pripravljena sem bila na kar se da naraven porod dvojčkov. Seveda ob Marku. Računala sem nanj, na njegovo podporo, ljubezen, ki mi bo med popadki pomagala zdržat do konca.

Kmalu po predrtju plodovnih ovojev so se popadki okrepili. Moje telo se je pričelo intenzivno pripravljat. Ves čas sem mu sledila, držala Marka za roko in umirjeno dihala. Predihavanje je trajalo nekaj časa. Moje misli so bile osredotočene na sproščanje. Precej močni popadki so me vzpodbudili k jamranju. Rahlem, nežnem mrmranju. Spomnim se, da sem imela usta rahlo priprta. Ležala sem na boku z rahlo pokrčenimi nogami. V tem položaju sem se počutila najbolje. Sprehajati se nisem smela. Trenutki počitka med popadki so postajali vedno krajši, popadki pa še močnejši. Babica mi je (večkrat) prijazno ponudila protibolečinsko terapijo. Pa sem vsakič odklonila, ker sem čutila, da bom brez lahko prestala še naslednji popadek in tistega za njim… In tako je trajalo do konca. Brez epiduralne, ultive, mask s plini in podobnih “olajševalcev”. Tako sem si želela. V tej kemiji res nisem videla nič dobrega.

Moja maternica je bila že pripravljena na rojstvo. Nenadoma sem začutila gromozanski pritisk v spodnjem delu. Kot da bi obenem tiščalo na vodo in blato. V trenutku je v sobo “priletela” skupina ljudi. Babice, zdravniki… (s tem so me seznanili pred porodom; to je običajna praksa pri porodu dvojčkov). Ekipa se je usklajeno postrojila okoli mene. Za menoj, nad glavo pa je stal moj Marko in spremljal situacijo. Noge so mi precej pokrčili. Babica in moja maternica sta želeli da močno pritisnem. Sem. Zelo močno. Večkrat. Vsi so me vzpodbujali in bodrili. Naenkrat me je zapeklo spodaj. Čutila sem ostro bolečino, kot bi se porezala. Vedela sem, da je šla prva glavica skozi. Rodila se je Mila. Moja zlata deklica. K sebi sem jo dobila le za kratek čas. Takoj za tem sem morala zopet pritiskat. Tokrat sem dobila še oksitocin, ki je dodatno okrepil že tako močne popadke za rojstvo drugega dvojčka. Še popadek ali dva… In rodil se je naš čudežni deček, David.

V sobi se je začutila sreča. Preplavilo naju je veselje. Bolečina je izginila v trenutku, čeprav sem bila med občudovanjem dveh čudežev deležna še šivanja. Med porodom je babica sicer varovala presredek, a nežna koža ni zdržala tolikšnega pritiska. Vseeno sem se počutila naravnost odlično. Lahko bi kar takoj vstala in zaplesala.

Milo in Davida so pregledali in uredili. Potem sva ju dobila v naročje. Vsak svojega. Nisva se mogla načudit tem lepim očkam. Vsak od njiju je bil nekaj posebnega. Mila je bila večja, s temnimi laski, David pa malo manjši s svetlejšimi laski. Nekaj ur smo še lahko ostali skupaj v porodni sobi. Ta čas je bil neprecenljiv. Dvojčka sta naju očarala. Bila sva zaljubljena.

Noč je minila mirno. Naslednje jutro po porodu smo imeli na oddelku vizito. Pediatrinja je pregledala oba dvojčka in mi obzirno omenila, da opaža pri Davidu neke znake, zaradi katerih bi rada vzela kri in dala v analizo. Začudila sem se… Seveda sem se strinjala z njo. Me je pa vseeno zaskrbelo za kaj gre, zato sem jo vprašala. Povedala je, da sumi na genetsko napako.

Ob tem se mi je skoraj ustavilo dihanje. Šok. Nisem več izustila niti besede. V mislih je nastala rahla zmeda. Takoj sem klicala Marka in mu sporočila za Davida. Upala sva, da gre le za pomoto, lažni alarm. Čez dan sem se zamotila z negovanjem dvojčkov in čakala na naslednji dan, ko prispejo rezultati krvi.

Naslednje dopoldne so nas kar naenkrat prestavili v drugo sobo, samico. Prav to je bila. Nekako sem dobila slab občutek glede vsega in slutila, da prihaja pediatrinja z rezultatom za katerega ne bom vesela… Okoli poldneva so vstopile v sobo tri osebe – dve med. sestri in zdravnica. Prišla mi je povedat, da ima pri sebi rezultate genetskega testa, ki kažejo na to, da ima naš David Downov sindrom.

Za trenutek sem obstala kot kip – pomislila sem na pregled nuhalne, na katerem naju je ginekolog pomiril. “Glede na rezultat NS, ni bojazni za genetske napake”, je rekel.

Zdravnica mi je nekaj še razlagala, vendar se ne spomnim o čem. Moji možgani so zablokirali. Doživljala sem duševni pretres. Verjetno se mi je trenutek, ko sem izvedela za Downa, vžgal v spomin. Tega ne bom NIKOLI pozabila. Moj naravni porod se je transformiral v naravno katastrofo.

In kot da ta novica še ni bila dovolj zame, sem izvedela še to, da so ob pregledu Davidu ugotovili še neko težavo s srčkom, kar naj bi bilo značilno za otročke s tem sindromom. Čakal ga je še pregled pri kardiologu.

Dan se je iz čudovitega jutra prevesil v nočno moro. V moji glavi je divjala megla. Misli so se fecljale. Jaz pa sem morala s solzami v očeh negovati dvojčka, ju ljubkovati in dojiti. Ko sem prišla malo k sebi, sem poklicala Marka. Bila sva pretresena. Predčasno je odšel iz službe in prišel k nam. V objemu sva hlipala. Dojemala sva, da to niso sanje.

V porodnišnici smo ostali teden dni. V tem času sta se dvojčka pridno dojila in pridobivala na teži. Tudi David. Kljub težavam s srčkom. Deležen je bil še vrste pregledov… Moja psiha pa je nihala. Ko smo bili v sobi sami trije sem večkrat strmela skozi okno v nebo. Ne vem kaj sem iskala. Morda razlago za to kar smo doživeli. Poskušala sem se umiriti, sprostiti… da ne bi moje negativno počutje vplivalo na njiju. Nenehno sem opazovala dvojčka. Ju primerjala med seboj. Nikakor nisem našla povezave s sindromom. David je bil videti povsem zdrav. Tako kot Mila.

Na oddelku so bili vsi zelo prijazni in ustrežljivi do nas. Čutila sem, imeli so nas radi. Pred sindromom in po. Mi pa njih. Med. sestre in zdravnice so me občudovale kako srčno in umirjeno skrbim za Milo in Davida. Zanju sem skrbela praktično sama. Le pred vizito je namesto mene enega od dvojčkov običajno preoblekla ena od sester. Ni res da nisem želela pomoči. Nisem je potrebovala, ker sem bila po porodu fizično popolnoma sposobna. Sama sem ju dojila, previjala, z drugim dnem po porodu pa tudi že umivala in oblačila. Mleka je bilo tudi dovolj za oba. Vsaj to! Ena skrb odveč.

Ko je bil Marko ob meni mi je pomagal pri negi dvojčkov. Drug drugega sva bodrila, da bova zmogla živeti s tem kar nam je bilo namenjeno. Procesirala sva stanje v katerem sva se znašla. Samica je bila kot naročena za to. Lahko sva čustvovala v intimi. Najini bližnji so po prvem šoku prišli k sebi in nama poslali pozitivne misli: “David je naš sonček. In radi ga imamo. Iva, bodi močna. Zase in za dvojčka. Vsi mislimo na vas. Srček bomo pa že poštimali. Vse se bo uredilo, boš videla.” Tudi starejši bratec je Davida sprejel s toplino v srcu. “Najlepši je”, je rekel.

Sčasoma sva dojela situacijo. Značilnosti sindroma sva v porodnišnici spoznala le delno. Za to bo še čas, sva rekla. Najbolj naju je skrbelo glede srčka – takrat še niti nisva vedela kakšne težave ima in ali bo morda potrebna celo operacija.

Tako smo postali malo posebna velika družina. Družina, v kateri se vedno znova rojeva LJUBEZEN. Verjamem da nam bo pokazala pravo pot.