Begunci v Pediatrični

Dobra dva meseca sta minila od dneva, ko sta prišla na svet… Neverjetno! Sploh nimam občutka kako hitro je minil čas. Vmes se nam je nekako uspelo organizirati tako, da smo vsi zadovoljni. Dnevi se prepletajo z negovanjem dvojčkov (kar seveda ne vključuje le enega opravila), vzgajanjem Gala (tudi to ne), hišnimi opravili, obiski zdravnikov… in v Markovem urniku še s službo. Poleg tega se vedno najde še kaj, kar je potrebno (na silo) vključiti v program ali izpeljati za svojo dušo.

Dvojčka lepo napredujeta. David pridno “lovi” Milo. Ni več toliko v zaostanku za njo, kot je bil v prvem mesecu. Zelo je živahen, zvedav. No, Mila tudi. Še vedno dojim oba. Vedno več tudi oba hkrati. To zna bit včasih, ko smo sami doma precejšen izziv. O tem bom imela verjetno še veliko za povedat kdaj drugič 🙂 Dvojčka se zdaj že veselo smejita, ko ju ogovarjamo in nam odgovarjata z gruljenjem in drugimi zvoki. Na srečo se ne uresničujejo napovedi zdravnikov, da se bo naš zlati fant manj zanimal za svet okoli sebe. Ker imamo od jutra do večera veliko dela, se zgodi, da večkrat niti ne vem kateri dan v tednu je. Pa saj je vseeno. Najbolj sem vesela petkov. Odpre vrata vikendu, ko se končno lahko vsi skupaj crkljamo doma. To je naš čas.

Redno obiskovanje zdravstvenih ustanov je postalo naša stalnica. Najina koledarja sta polna zaznamkov s termini (kontrolnih) pregledov. Še dobro, da pametni telefoni vse skupaj olajšajo in pravočasno opozorijo na prihod naslednjega. Prepričana sem, da bi drugače marsikaterega zamudili. Ta ponedeljek je bil rezerviran za predoperativne preiskave v Pediatrični. Tja smo se odpravili v nepopolnem kompletu (Gal je bil v šoli). Kardiolog meni, da bo David kmalu dovolj krepák za operacijo. Pridno se doji (ko ne pije iz flaške) in pridobiva na teži, kot Mila. Blaga oblika edema se je pojavila samo enkrat, še v času, ko je k nam hodila patronažna. Trenutno mu nagaja le povišan pritisk v pljučih, a mu ne dela večjih težav.

Na tretjem UZ srčka smo bolj jasno izvedeli kakšno je njegovo stanje. Ima zelo tipično Down napako, kompletni AVSD defekt. S takšno težavo se menda rodi 30% otrok z DS. Razložili so nama, da ima Davidov srček eno zaklopko manj kot je običajno. Iz ene bodo zato izdelali še četrto. Da bo operacija uspešna potrebuje David še kak kilogram teže. Zato ga pridno pristavljam, kadar želi in ko sestrica prijazno sodeluje (Mila je “taglasna” sestrica dvojčica, zahteva več pozornosti; ati ji ljubkovalno pravi huda mravljica :)).

Po sprejemu na oddelek smo še lep čas bivakirali na hodniku pred sprejemnim pultom. Čakali smo na prosto sobo. Tako kot še nekaj drugih pacientov. Res je izgledalo podobno stanju v enem izmed begunskih centrov, kot se je pohecala ena od med. sester.

Med čakanjem sem z Davidom hodila na preiskave, Marko pa se je družil z Milo in ostalimi “begunci”.

Davida so prijazne med. sestre stehtale, posnele EKG, odvzele kri… pregledal ga je tudi pediater. V tem času so nam pripravili sobo, kjer smo se namestili. Na srečo le za kratek čas. Po zadnji preiskavi, rentgenskem slikanju, smo lahko odšli domov. Odlično! Veliko raje kot v bolnišnici, sem z dvojčkoma doma… kljub gori perila, ki se je prevešala čez rob vedra v upanju, da jo pospravim. Huh! Poleg tega… Oba sva bila utrujena. Mila naju je prejšnjo noč sprehajala po stanovanju do treh ponoči. Gospodična je tulila v eno. Nisva je uspela umiriti. Najbrš jo je zvijalo v trebuhu. Še sreča za razumevajoče sosede. Upam, da so se vsaj malo naspali. Midva se namreč nisva :/

Sedaj čakamo poštarja, da nam prinese izvide. Prav nič konkretnega nismo izvedeli na preiskavah. Ob odhodu iz klinike so nas pospremili le z odpustnico na kateri je zapisano navodilo za nadaljnje zdravljenje: “Domače varstvo, kontaktna izolacija, skrb za zadosten vnos kalorij”.

Nič od tega me ne preseneča. Vse to izvajamo že sedaj. Od poroda dalje se ne družim praktično z nikomer. Prijateljice vidim le na slikah na fejsbuku, domačim pa običajno maham preko hangouts-ev in jim redno pošiljam fotke tamalih po mailu. V živo smo se objeli le nekajkrat. Še en kup razlogov zakaj sem hvaležna za tistih nekaj dragocenih trenutkov druženja od daleč. Hja, vse za dobro zdravja naših dveh škratov. Da bo David pripravljen, ko bo pravi čas.

Še vedno optimistično zremo v svet.

Z odprtimi rokami in hvaležnostjo sprejemam vse kar nam je bilo dano. Verjamem, da ima vse svoj namen.