… zakaj sva zopet pristala v bolnišnici… in o vsem tistem, kar nisem vedela o noricah.
Pri Davidu se je v septembru nekaj “kuhalo”. Odkar hodi v vrtec, sva že drugi, v bistu ne, tretji teden doma. Suh kašelj, pa vročina, nazadnje se jima je pridružil še nahod in nek čuden izpuščaj. V vsej svoji skromni (dvanajstletni) zgodovini spremljanja diagnoz mojih treh otrok (preboleli so že peto, šesto bolezen, adenovirozo, škrlatinko, norice… pa vsa ta tipična otroška vnetja) me ta sploh ni posebno pritegnil. Označila sem ga za vročinski izpuščaj.
Pa je res le vročinski izpuščaj?
Proti koncu tedna, zatem ko je v postelji “kot mrtvec” obležal še Gal, se je Davidu zopet pojavila visoka vročina. Čez dan zopet ni spal, kar za našega dobrovoljnega zaspanca ni značilno. Predolgo se je že vleklo to bolehanje, pri malem moram biti še bolj pozorna, ker ima nekoliko slabši imunski sistem, pa žolčni kamen bi lahko kaj zagodel… Skratka, ni bilo veliko za razmišljat. Sem že držala telefon in klicala v zdravstveni dom. Čez par ur nas je zdravnica sprejela na pregled. Spremljala sem dva bolnika. Gal je komaj sedel na stolu, njegova drža je silila horizontalno v posteljo. Ko je ubožec odprl usta in je zdravnica vanje posvetila z lučjo, sta se v žrelu zasvetila dva grozovito vneta mandlja. “Ufff gnojna angina!” je rekla. “Tole je za antibiotik”. Davidu pa na prvi pogled ne bi rekel, da je kaj več kot le pošteno prehlajen. Bledi podočnjaki, rdeč nosek od brisanja smrkljev… Pljuča čista…grlo ok, tale majhen izpuščaj na hrbtu, ki se že pripravlja, da dobi krasto… Še ušesa pregleda… desni ok. Aha, levi rahlo pordel (pa smo spet pri antibiotikih, pomislim). A ga tokrat Davidu ni predpisala kar takoj, naslednji dan sva šla najprej še v lab. na odvzem krvi. Naročila mi je, naj ob enih pokličem, takrat bodo rezultati že znani.
Po parih urah, čeprav sploh še ni odbila tista ura, je že zvonil telefon… Zdravnica sporoči, da ima visok crp (103) in že piše napotnico za Pediatrično kamor greva po še eno mnenje. Tam bolj poznajo njegove težave (tudi Downov sindrom) in lahko z dodatnimi preiskavami postavijo pravo diagnozo. Ona sumi na uroinfekt, vneto uho pa je že tako potrjeno. Zakaj sicer uroinfekt mi ni bilo povsem jasno… Spraševala pa tudi nisem, ker me je že zdelala misel na to, da je tale vnetni faktor tako visok in greva zopet v bolnišnico… V čakalnici sva sedela ena od štirih. Na vrsto prišla kmalu, a je bil David že tako zdelan od vsega, da mu pri tem ni šlo nič kaj na smeh. Pride prvi zdravnik, med. sestra že pripravlja stetoskop… Razlagam zakaj sva tu, Davida vmes mirim, z njega slačim obleke… Zdravnik celega pregleda in še kar ni prepričan ali gre res samo za vneto uho. Žolčnega kamna se v besedi ne dotakne.
Opazi še tisti nesrečni izpuščaj in me vpraša, če ima kdo doma norice? “Norice, mislite vodene koze!? Ne, zakaj?” Vmes med njimi že steče pogovor o najini izolaciji, razkuževanju čakalnice… Stiskam Davida in tiho poslušam… Pozabila sem že, da so koze zelo kužne (NIJZ navaja, da zboli 90% ljudi, ki so bili v stiku z obolelim – več info spodaj v objavi). Da se prepriča o vsem kar je ugotovil, zdravnik pokliče še nadzorno zdravnico iz oddelka. Midva čakava kar v ambulanti, v čakalnico nazaj ne smeva, da jih v primeru, če so res koze, ne širiva okrog. Menu se že počasi že vrti v glavi, oba sva že utrujena od vsega. Želiva si le mir in počitek… Pa se ta želja razbilini, ko pride še nadzorna zdravnica. Zopet razlagam simptome preteklih dni, ga slačim, obračam na eno stran, pa drugo, opazujejo izpuščaj… “Ampak a ni čudno, da je samo en in že ta skoraj v krasti?” pripomnim.
Pa mi povedo, da nekateri za noricami zbolijo in sploh ne vedo, ker nimajo niti enega izpuščaja. Kako? Ko sem jaz prebolevala te zoprne norice, sem bila vsa pikasta. Še po riti in pod lasmi… Kako je srbelo! Takrat so nas še mazali z neko belo kremo… Ampak da bi kdo norice prebolel brez izpuščaja ali enega samega… tega pa še nisem slišala. “In kaj bo zdaj z nama?” vprašam. Takoj vas prestavimo tukaj čez cesto, na Infekcijsko kliniko. Vas bodo tam obravnavali dalje (oh super, pa tako blizu doma sva že bila… :/).
Ko prideš pred to kliniko, te čaka obvezen protokol. Pozvoniš in čakaš, da te pride nekdo iskat. Nikakor ne smeš vstopat’ sam. Razumljivo, če veš, da si morebiten raznašalec infekta. Občutek ko stojiš pred temi vrati je vse prej kot vznemirljiv Da o krivdi, ki me je pestila, ker sva morebiti pred tem okužila celo čakalnico ljudi, niti ne govorim. Sprejmeta naju dve prijazni zdravnici in njuna med.sestra. Že tretjič matrajo Davida s pregledovanjem ušes, grla, dihanja… Mali od utrujenosti kar ruli… moj objem več ne pomaga… Od gostega smrklja in joka mu gre kar na bruhanje. Ko sta zdravnici sešteli vse simptome, še blago dehidracijo poleg, jima ni preostalo drugega, kot da nama dodelijo posteljo v svojem infekcijskem hotelu.
Danes se ob tem že lahko malo pohecam, ker sva od sobote že doma. Na antibiotikih, ampak doma. V krvi niso našli drugih bakterij, crp je malo padel, a je še visok (kontrola pri pediatrinji). Hiconcil jemlje na 8ur, vročine v teh dneh ni imel. Edino izpuščaj s krasto še vedno tiči na hrbtu, a niso potrdili, da ima res norice. Če jih ne bo prej od Davida dobila še Mila, jih bo potrdila šele preiskava krvi, ki jo bo opravil v genetski ambulanti ob naslednjem obisku.
Ste vedeli, da imajo v Ameriki in Avstraliji cepljenje proti noricam že v osnovnem cepilnem programu? In da je tudi pri nas to cepljenje mogoče (samoplačniško) izbrati? Več info tukaj. No, jaz nisem poznala teh podatkov. Za otroke s slabšo imunostjo, pa nosečnice je vsekakor pametno razmisliti tudi o tem. Posebno v obdobju pozno pozimi in zgodaj spomladi, ko menda pride do porasta noric. Jaz sigurno razmislim… morda se odločiva cepiti Davida, če bo potrebno…
Zdaj pa držim pesti, da se mladina čimprej pozdravi <3 Kdo mi bo drugače pomagal doma pospravljat, če ne oni!? 🙂 😉
Maham!
***
