Če se sprašujete kdo so te razkuštrane urbane šerpe, ki v trenirki kot mesečniki, brezglavo tekajo okoli vrtcev po naseljih, vam povem, da so skrbi odveč. S(m)o le starši, ki svoje otroke v prvem tednu uvajamo v vrtec. Poskušajte se vživeti v to kar vidite, bodite prijazni in strpni, ni nam lahko.
Najbolj emocionalno sem doživela prvi vrtčevski dan. Takrat mi je bilo pri srcu res težko. Potem je bilo vsak dan lažje pustiti otročka za nekaj ur v igralnici. Vsi, starši in vzgojitelji so govorili o tem kako je »vstopanje« v vrtec naporno. V teh uvajalnih dneh se je pokazalo, da je meni od vsega najbolj naporno to, kar se dogaja doma, pred vrtcem.
Vsa ta organizacija, ki je nisem vajena (se tolažim, da pride s selitvijo v hišo :)) in jutranja drama. (Ko le ne bi bila jutranja!)
V resnici se moje priprave pričnejo že zvečer, ko zaspita… (in pospravim kup posode, ki ga za razliko od preteklih dni, uspem pomiti že čez dan, ko so otroci v šoli in vrtcu) pripravim nahrbtnik s svežimi oblačili (vmes še operem kup perila ali dva) in za vsakega še en komplet za zjutraj, na previjalno, preverim za obe dudi, kje sta, če sta flaški oprani, copatki in čeveljčki čisti, dežnik pri roki, Milin dojenček mora biti na pravem mestu… pa kakšen pripravljen prigrizek je tudi dobrodošel, saj vemo, da je čisto prazen želodček lahko zjutraj še bolj razdražljiv…
šele po vsem tem lažje zaspim.
Zjutraj še bolj zgodaj vstajamo, kot po navadi. Enim gre to bolj od nog kot drugim. Plan je tak, da se v eni uri kar se da mirno in zadovoljno umijemo, previjemo in preoblečemo iz pižame, Mili ponudim kahlico (zdaj dva dni zaporedoma, gospodična že sama teče iz spalnice in vpije: »Mami kakat!«), pa potem je pametno še preden pridemo čez petnajst stopnic, preverit če imamo vse s seboj. Spodaj še čeveljčke obujemo in takrat se posedeta v voziček, da se lahko končno sprehodimo mimo žuborečega potočka, do vrtca.
Takole izgleda, če smo vsi dobre volje. In ne iščemo izgubljenih ninic, copatkov. Ne mirimo trme in joka. Če še poleg vsega tega, uspe moja večerna priprava, je po večini zjutraj tako. Umirjeno, veselo.
Ne vem pa kaj je bilo v sredo zjutraj, ko se je iz vrtca že na daleč razlegala glasna simfonija joka. Ko bi človek v naglici najraje poiskal tisti gumb za “mute”.
Po treh dneh uvajanja sta se tokrat tudi Mila in David prvič pošteno uprla. Mila je že od doma odšla vsa objokana in odločena, da ona pa danes ne gre nikamor! Seveda se ji je, kot v vsaki drami, pridružil še David. Dvojna doza vpitja in joka, in to na moj prazen želodec, pa še brez kave. Za to res rabiš mirne živce. In debelo uro, ker vsak korak iz prejšnjih vrstic tako dooolgo traja.
Zna bit, da je bila res kriva ta nesrečna Luna. Kar pa žal ne morem trditi za vročino, ki je (iz včeraj na) danes pošteno zakuhala Milo.
Tolažim se, da le nismo dobili uši ali glist, o katerih je bilo včeraj govora na roditeljskem sestanku 🙂
Se je tudi pri vas kaj Luna oglasila?
Upam, da ste vsaj pri vas vsi zdravi <3
Maham!
***
