Ko jih takole skozi objektiv opazujem… kako skupaj med igro uživajo, se za trenutek izklopim in razmišljam… Neverjetno je, da smo že skoraj na koncu tako težko pričakovanih počitnic, ko pa so se komaj pričele!?
Jutri bo zanje že drugačen dan od tistih sproščenih, ki smo jih živeli zadnja dva meseca. Oooh ta naša (zgodnja) jutra… ko so eden po eden pricapljali v najino posteljo. Ne rečem, da bi raje kakšen dan v miru, udobno odspala kakšno uro, dve dlje… ampak, kako bi se sploh kdo lahko uprl tem nerodnim objemčkom in slinastim poljubčkom?! Tako ljubki so. Moji so… Kakšno srečo imava.
Mislim, da bomo s petkom vsi pogrešali te dni…
Gospodič Gal vstopa v sedmega, pravi da se že kar pošteno veseli… (verjamem da bi kdaj, ko je doma dlje časa cirkus, že predčasno najraje pobegnil tja, še jaz bi :)) Dvojčka pa odhajata v celodnevno varstvo, kot temu rečejo v našem malem vrtcu. V kateri skupinici bosta, grem še danes poiskat na seznam, ker na spletu nič ne piše.
Mame pravijo, kako je uvajanje v vrtec stresno obdobje. Jaz slabo spim in jem že kakšen mesec dni (je to potem neke vrste pred-stresno obdobje, kot PMS!?) 🙂 Ko bi bil že čas, da si malo opomorem, pa se mi včeraj pridružita še maladva. Dopoldne. Najprej eden sitnari, nič mu ne paše, mamin objem ni dovolj. Hrana mu ne diši, raje jo pljuva in z njo slika po tleh. Potem pa (kot da to še ni dovolj) njegova kopija, ponovi vse od prve do zadnje. Popoldne pa spet!
Globoko zadiham in se delam, kot da je #prvič.
Vzgojiteljice in izkušene mame, so predlagale naj jima pripovedujem in berem knjige o vrtcu, z njima pripravim ninico, copatke in obleko v nahrbtnik. Jaz pa odlašam do zadnjega… se načrtno slepim, kot da je ta veliki petek še daleč. Cvikam, se v polsnu sprašujem… kako bosta brez mene sploh preživela, bosta že v prvem mesecu pobrala vse male zlobne viruse, kdaj bo sploh kdo od njiju tam sit, kaj če bo David koga ugriznil, a v vrtcu že vsi otroci hodijo, kaj če…?
Iiin potem končno (hvala vesolju) zaspim.
Res je, nekaj časa bo vse novo. Spoznala bosta nov (začasni) dom, tisti tipični vonj, ki se razlega po igralnicah, pa prijateljčke, nove igrače, vzgojiteljice. In ravno te bodo skozi čas postale njune zaveznice, tolažilke, družabnice, …(težko mi gre z jezika) … mame…
Žal mi je, da to ne bom jaz. Razmišljam kaj vse bom zamudila…
Malo časa še rabim. Seveda vem, da jima ne bo ni hudega. Prepričali so me v to. »Celo zabavno jima bo, jedla bosta pa verjetno veliko bolj lakotno in spretno, kot pri tebi doma« si rečem.
Precej dolgo (vem, ene mame bi rekle, da enaindvajset mesecev ni nič) sem ju postavljala v center sveta. Sama nekako na mestu obstala, a najljubše, »rastla« v vlogi mama… Ne smem pozabiti, da bom prav tako to lahko počela dalje, morda celo bolj ljubeče (če je to sploh mogoče?)… Ker bom v tem obdobju tudi sama zadihala… počela vse tisto, kar me veseli in spet našla (čas za) sebe.
Seveda se bo pričelo z dolgo kavo, pranjem perila in čiščenjem stanovanja 🙂
Kako pa vam pade ta predvrtčevski dan?
Je samo v meni malo nervoze?
***
Joj, Iva, ko se zdaj spomnim, kako sem se pocutilar pred vstopom Gaje v vrtec, mi gre kar na smeh. 🙂 Sem slišala, kako mame travmirajo, ko otroci ‘oddidejo’ od doma, ker mislijo, da jih otrok ne potrebuje več ali pa jih skrbi, da bojo otroci ful jokali ali pa se cel mesec uvajali in ne vem kaj.
In vse, kar je bilo pri meni, je bilo, da sem se ful sekirala, da bom tudi jaz taka, ne pa da bi me zares skrbelo. Skrbelo me je, da me bo skrbelo 🙂 hahaha
No, zdaj, ko dete hodi v vrtec (ceprav je ful doma zaradi bolezni), je to taka majkaaaa. Meni ni bilo nic hudo, niti prvi dan. Moraš si razdelat, da je to zanje dobro (ker je), saj se morajo tudi čimprej učiti samostojnosti. In naj te ne skrbi za Davida … kakor pišeš, se poba zelo dobro znajde sam, če ne, pa bo že Mila vse popedenala. 😉 Lej, ne morem ti trditi, da bo tudi pri tebi tako, ampak meni RES paše, če je mala v vrtcu. Saj se sama niti ne spomnim toliko aktivnosti, da bi nama minil cel dan. In sploh … trenutno jo imam doma (cela dva dneva smo zdržali v vrtcu, preden so klicali …) in v takih primerih mi sploh ni jasno, kako sem to delala 14 mesecev … in seveda, potem se spomnim nate, ki to delaš že koliko? 21 mesecev? In to z dvema!?! Daj ju v vrtec in me pokliči za kavo. 😉