Na preteklem zimskem oddihu, v osrčju Pohorja, se mi je prvič v dveh letih življenja s posebnim otrokom zgodilo ravno tisto, zaradi česar bi pred leti verjetno jokala in se spraševala »zakaj jaz, zakaj meni!?«
V jedilnici hotela David nekako ni našel pravega položaja za mizo v lesenem stolčku na katerega ni navajen. V prostoru je bilo precej svetlo in vroče, kar mu nikakor ni odgovarjalo, zato je večino časa med zajtrkom in večerjo, ko naj bi kot vsi drugi, jedel, glasno čebljal (nergal) in se na vse moči otepal hrane. Vse je letelo po tleh… prtički, pribor in hrana… Izpljunil je še tisto žlico juhe, ki sva jo komaj spravila v usta. Postajala sem čedalje bolj obupana, vsi triki, ki delujejo v takšnih ekstremnih razmerah sem stresla iz rokava, on pa je postajal vse bolj glasen, da bi le uveljavil svoj prav. Tako je pobegnil iz stola in se plazil po tleh. Želel preučit’ novo okolje v katerega je prispel daleč stran od doma. Seveda, kaj pa sem pričakovala!? Povsod kjer je novo zanj, je najprej obvezen pregled vsega – pokukat kaj je tu novega.
Jedilnica je bila tako vsako jutro in večer polna gostov. In nekateri so bili ob njegovih glasnih vzklikih in čudnem obnašanju, prav šokirani. Niso se mogli upreti strmenju v nas. In veste kaj? Nihče od njih se tega ni sramoval, bilo je videti kot da to počnejo za hobi. Se ob tem celo zabavajo, približno tako kot ob listanju novih trač revij (»Jooj poglej jo, kako se je danes oblekla!? In glej tega, spet ima eno novo. S prejšnjo sta šla narazen«).
Najbolj srečna bi bila, ko bi se vsak brigal zase.
Ker sem se še naprej ukvarjala s svojimi otroci, tem začudenim pogledom sprva nisem posvečala veliko pozornosti. Dokler ni to početje sčasoma postalo zelo zoprno. Čudni pogledi in strmenje so se namnožili. Iz vseh smeri te velike sobane. Buljilo je staro in mlado. Pa kako! Na hrbtu sem čutila njihove poglede. Buljenje, zijanje, šepetanje na ušesa… Verjetno so si mislili… kakšna nesposobna mama sem in kako je ta moj ubogi otrok nevzgojen. Kaj sploh ima tri otroke, ko pa ni sposobna niti za enega poskrbet’.
Pojma nimam kaj so se med seboj hihitali, niti me res ni zanimalo. Me je pa takrat prijelo, da bi na glas pred vsemi zavpila: »Moj otrok ni nevzgojen in nisem slaba mama!«
Hvala vesolju, da sem namesto tega raje v glavi mlela še vse drugo… in si mislila svoje (tisti mali zlobni škratek v moji glavi je že načrtoval, da bo iz te resnične zgodbe enkrat nastal tale zapis… Ker je treba družbo postaviti v našo kožo – izobraziti o oliki in spoštovanju!)
Sem si pa daleč najbolj zaželela, da bi kdo od njih pristopil k meni in me vprašal, če potrebujem pomoč, da se vsaj sama usedem na stol in v miru najem. Seveda se to ni zgodilo. Marsikdo si ne predstavlja pravilno, kakšno je življenje s posebnim otrokom.
Koliko potrpljenja in (fizične, prav tako duhovne) moči je potrebne za premagovanje vsakdanjih izzivov, običajnih reči. Da bi življenje potekalo kar se da normalno. Mislim da mi ne bo nihče zameril, če malo posplošim in v imenu vseh nas, posebnih staršev, povem kako močno si želimo, da bi naše otroke (in nas) sprejemali kot vse druge ljudi.
Odprtih src, brez predsodkov, zgražanj. Z razumevanjem in spoštovanjem.
Res srčna hvala vsem, ki ste na današnji dan nase nataknili različne nogavičke in pokazali, da tudi vi živite v svetu, kjer ljubezen ne šteje kromosomov.
Vaša Ljubezniva
***
Se beremo zopet kmalu
