Iz našega gnezda je že (malo več kot) leto dni slišati ljubek, nežen smeh, občasen jok in veselje… Kakorkoli obrnem, mi ni najbolj jasno, da smo že kar tu. Leto dni je zletelo mimo mene. Dobesedno. Upam si trditi, da vse mame ob prvem rojstnem dnevu čutimo podobno. Tako smo zaposlene z materinstvom, da občutek za čas v tem letu res ni ravno nekaj s čimer bi se lahko pohvalile (se pa lahko pohvalimo z marsičem drugim). Kajne? ??
Naj povem, da se mi pred porodom ni niti sanjalo kaj pomeni imeti dvojčka. To skrivnost sta enakovredno poglabljala strah in veselje. Materinski priročniki, ki sem jih prebirala po večini zajemajo strokovna dejstva in tehnične podrobnosti, le redke tiskane izjeme res doživeto opisujejo dragocene izkušnje (največ sem poslušala nasvete prijateljic in prebirala tuje bloge). Ne glede na to, kar sem slišala in prebrala, pa me iskreno nič ni moglo pripraviti na (njune) edinstvene potrebe, nepričakovane izzive in nenadne spremembe. Še najmanj pa na prihod Davidove diagnoze.
Kmalu po njunem rojstvu, sem si prisegla, da ne bom gledala njegovih omejitev… da bom z njim ravnala povsem naravno in normalno, tako kot z Milo. To sicer ni tako enostavno kot se sliši, saj se kdaj pojavi nenamerna, nezavedna primerjava med njima. A brezpogojna ljubezen, ki jo gojim do njiju, med njima ne pozna razlik. Moje srce ljubi oba enakovredno! (v bistvu vse tri :)). Kdaj se zalotim, da razmišljam, kakšna bosta Mila in David, ko zrasteta… upam, da bosta še vedno rada prišla k meni v objem. Da bosta ponosna name, kot sem jaz ponosna na njiju. Hvaležna sem, ker smo obkroženi s tistimi, ki jih imamo radi. Ne dovolim si razmišljati o težavah, s katerimi se bomo (morda) srečali v prihodnje… in mislim samo na to, da je/bo njuno življenje lepo. Mislim na to, kako (bo)sta vedno drug ob drugem, povezana.
Prvo leto si bom zapomnila po tistih lepih trenutkih. In preizkušnjah, ki so nas še bolj povezale med seboj.
Nikoli ne bom pozabila občutka, ko sem ju zadnjikrat čutila pod svojim srcem. Sreče ob rojstvu. Njunega prvega dotika. Prvih trenutkov dojenja. Zaljubljenosti. Ne bom pozabila tesnobe po rojstvu, ko je zdravnica potrdila Davidovo diagnozo. Nikoli ne bom pozabila mogočnega snežnega meteža, ki je sipal celo jutro preden sem ga odnesla v operacijsko. Nikoli ne bom pozabila prvega obiska na intenzivni, prvega dotika med okrevanjem… hvaležnosti… ko sem smela po dolgem času prvič sama umiti svojega nežnega, pogumnega fantka. Nikoli ne bom pozabila trenutka zmagoslavja, ko sem prvič ujela ritem z dvojnim dojenjem. Ne bom pozabila veselja ob odkritju njenega prvega zobka, trenutka, ko ji je prvič uspelo zaklicati “mama!”. Nikoli ne bom pozabila vzklikov in veselja ob njegovem prvem samostojnem kotaljenju! Ne bom pozabila na slasten pasiran korenček, ki sta ga že prvikrat dobro sprejela. In njune prve ljubke nasmeške… njuno prvo ploskanje. Njeno prvo samostojno plazenje, sedenje in vstajanje. Ne bom pozabila naše prve uspavanke… crkljanja. Prve samostojne igre. Njihovih toplih objemčkov. Nežnih poljubčkov… in ugrizov 🙂
Na srečo lepi spomini zasenčijo tiste z grenkim priokusom… a nanje ne pozabim, saj so del našega življenja. Zaradi takšnih težkih preizkušenj sem postala še bolj vztrajna, še bolj iznajdljiva, močna mama… pa čeprav se občasno še kdaj zalotim s solzami v očeh. Takrat si rečem, da je tako prav. Težke preizkušnje človeka okrepijo, nam pokažejo pot, da v vsem iščemo dobro… se smejimo. Srca polnimo z ljubeznijo, hvaležnostjo in dobroto.
❤ Draga moja Mila in David… želim vama zdravja in sreče! ❤
O praznovanju njunega prvega rojstnega dne sem dolgo časa razmišljala, iskala ideje… potem pa sem si v nekem paničnem trenutku rekla… Namesto ogromne torte, ceremonije in kupov dragih daril, si želim le, da se na ta prazničen dan z družino zberemo skupaj in proslavimo naše divje prvo leto.
Z Galom sva spekla dve majhni ?… nežno roza za Milo in nebeško modro za Davida. Lepo smo ju oblekli, se zabavali ob ustvarjanju home-made studia in za spomin v objektiv ujeli (klik na) tole… ?
Kot vedno … čudovit zapis. 🙂