Ideja o donaciji pozabljenih igrač, se je rodila v srcu mame otroka z Downovim sindromom, ki je bil ravno v omenjeni ljubljanski kliniki, pri štirih mesecih starosti, zaradi težje srčne napake, uspešno operiran na srcu. Če že dlje časa spremljate ta spletni dnevnik, vam verjetno ni potrebno posebno predstavljati, da sem ta mama, jaz sama 🙂 Tako je od tistega…
… zakaj sva zopet pristala v bolnišnici… in o vsem tistem, kar nisem vedela o noricah. Pri Davidu se je v septembru nekaj “kuhalo”. Odkar hodi v vrtec, sva že drugi, v bistu ne, tretji teden doma. Suh kašelj, pa vročina, nazadnje se jima je pridružil še nahod in nek čuden izpuščaj. V vsej svoji skromni (dvanajstletni) zgodovini spremljanja diagnoz…
Po tednu dni, ko je uvajanje v vrtec za Davida končno bolj gladko steklo, je že prvič manjkal (iz upravičenih razlogov, da ne bo kdo misli, da pri dobrem letu že vrtec »šprica« :)). Zopet se je obrnilo šest mesecev od njegove zadnje kontrole ščitničnih hormonov in testa na celiakijo, zato sva šla v Ljubljano. Skoraj sem se že nekako sprijaznila…
Danes sem se zbudila čisto zalimana s sračjim gnezdom na glavi. Tako je, ko po tednu dni spet prespim(o) v zadušljivem stanovanju v bloku. Ali pa je kriv računalnik. Mi je bilo res treba do enih buljit v monitor in pisat tole!? Seveda, to je edini čas, ko slišim le svoje misli in imam čas samo zase. Čez dan sem…