Stara sem bila ravno toliko kot zdaj Gal, ko smo se iz majhnega mestnega stanovanja, (z mamo, atom in eno leto staro sestro) preselili v bližnjo vasico. V tem obdobju sem dojela, da se podeželjsko življenje ne more kosati z mestnim. Gre za povsem drug svet… zanimiv in sproščen.
Od takrat hrepenim po njem.
Podobno zdaj doživljajo najini trije otroci, saj smo v avgustu spakirali kovčke (beri: nabasali tovorni kombi) in se iz mesta preselili na podeželje.
Že po tednu dni smo ugotovili, da se počutimo fajn! Ustvarjamo si barvito življenje!
Vse poti vodijo v vas
V vasi se pozdravljamo z nasmeškom in prijazno besedo. Čutit je, kot da imam prijateljico za sosedo.
Luža sred blata v hipu izzove otroško veselje. Zabaven je storž, preprosto kamenje.
Pred pragom namesto betona cvetijo gredice, v bližnjem grmovju slišim… že ob svitu žvrgolijo sinice.
Potok bučno žubori, nad njim plešejo košate vrbove veje. Žgoče sonce jih greje.
Vonj pokošene trave me lahkotno ponese v poletje. Pomislim… kako malo je treba, da začutim to lepo življenje!
Vsako jutro, ko se zbudim… zagledam modro nebo, pod njim pa bližnje gozdove in polja…
Ta občutek poznam… tako je kot takrat, ko se odpravljamo nekam na lepše… kot da grem vsak dan na pot do morja!
ljubezniva
❤
Lepo!
Super, Iva! Kar tako naprej! Lp vsem!
hvala Urban, Samra in Jernej! pozdravljamo nazaj 🙂