Za vedno

Včeraj se je med jutranjim uspavanjem zgodilo nekaj, kar je bilo drugače kot ponavadi.

Ležali smo v najini postelji. Drug ob drugem. Mila se je (dojila) stiskala k meni, David pa je ležal tesno ob njej in pil mleko iz flaške, ki sem jo držala z drugo, prosto roko. Tokrat ni želel pojesti vsega. Z jokom je povedal, da ima dovolj. Za povrh je še nekajkrat odrinil flaško in potrdil svojo voljo. Prav, potem pa ne. Rad bi se crkljal, zato ga nežno božam po laseh. Kaj več ne morem, ker zraven dojim še Milo. Kako hitro se je naveličal! Spet nekaj ni prav. 
Mila, ne gre drugače, kot da zaključiva z dojenjem.

Vmes dobim idejo, kako lahko (morda) ugodim obema.

Nase najprej navlečem Davida, nato Milo. Ju črvsto oprimem. Se nežno pozibavam sem in tja, tiho mrmram uspavanko… medtem pa skozi okno zrem v oblake… upam, da se vsaj eden od njiju umiri, preden kaj škrcne v mojem hrbtišču. Vsak zase je že precej težek, oba skupaj pa lahko držim le še kratek čas.

Položim ju nazaj v posteljo. Enega poleg drugega. David že steguje rokice proti Mili. Ona pa je preveč utrujena in navajena, da se takle čas doji… ne pusti se motit… zato se še samo prepusti in počasi zaplava v sanje.
Davida vmes božam, prijeten dotik mu ugaja… svetle očke postajajo zaspane… še bolj se zrita (stisne) k Mili, seže po njeni rokici in zaspi.

Previdno vstanem s postelje in nekaj trenutkov samo gledam. Ta čudovit prizor. Kriči po tem, da ga ovekovečim za vedno.