Prav dobre volje sem, kljub temu, da sem na smrt utrujena. Najraje bi se s stola prekucnila naravnost v posteljo. A si bom raje skuhala čaj in si privoščila malo prstne telovadbe na umazani tipkovnici. Ah čiščenje bo že počakalo na jutri, ko bo baje zopet zalivalo zunaj in bo dan ravno pravšnji za čistilno akcijo. Dež, vsaj zelenjava ti bo hvaležna 🙂 Jaz pa se ti zahvalim ob naslednji priložnosti, ko bom imela sonca čez glavo.
Hmmm… Toplo mi je pri 
in na smeh mi gre vsakič, ko se spomnim na trenutek, ki je zaznamoval petkovo dopoldne…
Med tednom dopoldnevi z dvojčkoma nikoli niso enolični. Vedno terjajo mene celo… mojo dušo in telo. Pa vse okončine in čute, ki mi zaenkrat še optimalno funkcionirajo. Zdaj sta že tako navihana in dojemljiva, da se vsak dan kaj novega naučita. Njunih napredkov smo vsi veseli. Posebno teh drobnih, a vztrajnih korakov, ki jih ustvarja David.
Vsako jutro, zatem, ko odpravimo Gala v šolo in atija v službo, si mi trije privoščimo malo zaspanega gnezdenja v najini postelji. Potem pa običajno enega za drugim za nekaj časa preselim na njuno blazno udobno modro igrišče… z namenom, da se malo razmigamo in pri obeh okrepimo te mlahave mušice. Pardon, mišice. Naša nevrofizioterapevtka Živa v hecu pravi, da se naš fantič zvija kot jegulja 🙂 Zato je pomembno, da z vajami ne zabušavamo!
Ob prvem srečanju pri terapevtki, sem se novih informacij naužila rahlo raztresena. V mislih je le v prazno donelo: “S to terapijo dojenčku pomagamo, da glede na svoje zmožnosti razvije najprej optimalno držo, grobo in fino motoriko, kasneje tudi govor.” Nisem niti vedela, če mi bo šlo. Bom doma sploh znala vse vaje ponovit točno tako, kot jih je pokazala? In kje bom našla čas še za to, da z vsakim dojenčkom telovadim 20 minut dnevno!?
Mesec dni je naokoli in terapevtka pravi, da nam gre do zdaj kar dobro od rok, a moramo z vajami seveda nadaljevati. Zdaj ko mi prijemi ne povzročajo več težav, dvojčka z nasmeškom sodelujeta z mano. Vmes se malo pohecamo in tudi spočijemo, če je treba 🙂
Razgibavanja nikoli ne forsiram. Če je kriza, miganje raje prestavim na kasneje… ko mine ura za dopoldansko spanje. Ker imam samo dve roki, seveda nikakor ne morem telovaditi z obema hkrati. Zato je prvi na vrsti tisti, ki je bolj zmatran. Ponavadi je to princeska Mila, saj se edina zbuja ponoči in je v tem jutranje-telovadnem času že kar precej utrujena.
V petek sem najprej s hrbta na trebuh kotalila Milo in se slučajno vmes ozrla proti Davidu. In kaj vidim? Ravno v tistem trenutku sem prvič opazila, da se je s hrbta samostojno prekucnil na levi bok. V tem položaju je za kratek čas obstal in se z rokico/ nogico nekako odrinil nazaj. “Ooooooo ti šment!!! Bravo David!” vrisknem od veselja. Vidim prav in res se je zgodilo! 🙂 Pa ravno me je presenetil v trenutku, ko je bil fotoaparat bogve kje.
Kasneje, ko sem v objektiv neuspešno lovila ponovitev tega veselega trenutka, je le z vsemi štirimi razigrano krmaril na hrbtu. In se na vsa usta nasmejal. Enkrat meni. Drugič Mili
