O dojenju in korenju

Če bi mi pred časom nekdo napovedal, da bom v prihodnosti dojila dvojčka, bi verjetno planila v neustavljiv glasen krohot. Nikoli nisem razmišljala o tem, da bom nekoč resnično del tega čudovitega doživetja. ❤

Doživetja, ki pa ima tudi svoje sive dni, ko se dojenje iz prijetne simbioze prelevi v naporno in boleče požrtvovalno dejanje. Na srečo je bilo v polnih petih mesecih moje dojiljske dogodivščine le par takšnih grenkih dni. A vseeno dovolj, da sem spoznala kako nagravžno boli, ko se zamaši mlečni vod in bolečina zlepa ne popusti.

Naša mala sesalca sta pri petih mesecih in pol že utečena mlečno-jedca. Mamino mleko naravnost obožujeta! A kljub temu, da spijeta mleka veliko, sta kar naprej lačna…

Nekaj časa že spremljamo, kako nas z zanimanjem opazujeta in se slinita, medtem ko se mi mastimo s hrano za ta velike. Mila je bila zadnjič že tako pogumna, da mi je ? kar izpulila iz rok in ga sestradano potisnila v svoja usta. Zraven pa spuščala cmokljajoče zvoke. Tudi Davidu je ? blazno všeč, a nanj plani bolj kulturno kot Mila 🙂

Signali so bili jasni! Sporočala sta nam, da prihajamo v obdobje, ko samo mamino mleko ne bo več dovolj. Pediatrinja in patronažna sta zadovoljno oznanili, da sta oba naša mala jedca godna za uvajanje goste hrane! V primerjavi z običajnimi dojenčki je pri Downovčkih menda to obdobje iz večih razlogov (o tem morda kdaj drugič) za mesec, dva zamaknjeno, a izgleda da naš David izstopa iz tega “običajnega DS okvirja” 🙂

Tako je že cel teden pri nas doma in pri babicah, kjer počitnikujemo še bolj glasno, zabavno in oranžno zapackano kot ponavadi… 🙂

❤