– ENA –
Še vedno se spominjam metuljčkov v trebuhu, ko sem lanskega januarja Marku rekla, da sem končno pripravljena na prvo objavo. Zame je ta objava posebna. Preden sem jo poslala v svet, sem seveda dobro premislila, če si to res želim. Še nekoliko bolj živčna sem bila, ker sem napisala zgodbo, ki bi jo nekatere mame raje ohranile samo zase. Z njo sem želela obrnit nov list v našem življenju in pozdravit naše novo posebno življenje.
Eno leto je naokrog – vse najboljše, Ljubezniva!
Rada vam pokažem, da je naše življenje prav tako lepo, kot vaše! Delim naše posebne in čisto običajne družinske trenutke, napredke v Davidovem razvoju, napišem za nekoga morda neznane informacije v zvezi s tovrstno kromosomsko napako (veste, v 21. stoletju še marsikdo zmotno misli, da gre za nekakšno bolezen, ko se pogovarjamo o DS). In koliko ljudi misli, da ti otroci sodijo v razne razvojne ustanove, kot so to prakticirali v starih časih. Veselim se, ker je danes prihodnost otrok (ljudi) z Downovim sindromom, zaradi zgodnje obravnave, povezovanja in boljšega osveščanja, bolj svetla! In to je tisto, kar tudi nas motivira!
Vsaka od objav je moj mali projekt. Pišem, ko me prime in nikoli ne rinem na silo. Temeljito preverim literaturo in informacije, če jih podajam. Stvari, ki jih rada počnem, delam dobro in naredim pač tako kot se šika 🙂 V nadzorni plošči še ducat osnutkov čaka name, prav tako nekaj vprašanj, ki ste mi jih poslale… Me že prsti srbijo, da bom spet tipkala… Vse postorim, ko utegnem! Je že res, da v bloganju neznansko uživam, ker je dinamično, se idealno vklopi v moj urnik in se vsakokrat ob ustvarjanju nekaj novega naučim – tudi o sebi ? A gre pri meni bloganje pač malo bolj počasi. Blog je zame zaenkrat še vedno samo hobi, glavna služba pa materinstvo 🙂
Topel objem, ker ste zdržali leto z nami! In hvala za vse! 🙂
Uff ja pa še to… Kmalu dodam blogu novo kategorijo – (GRADI SE) HIŠKA
– DEVETINDVAJSET –
Kot veste, sem januarja praznovala še svoj rojstni dan! Letos ni bilo bučne zabave, na torti ni bilo svečk in jo je zmanjkalo v pol ure ? Na Instagramu sem objavila fotko te jagodno vanilijeve lepotice. Res je bila pregrešno dobra! Še enkrat hvala vsem, ki ste me ta dan spomnili, da imam 29 let. Hja, leta grejo papa. Ostajajo pa gubice in spomini. Za te sem hvaležna. Se že vidim, kako bom na stara leta zvečer sedela na kavču, srkala čaj in brala tale blogec 🙂
Ker nisem spekla torte, ki bi vam jo ponudila, sem raje zapisala nekaj o sebi. Priljubljeno blogersko objavo, ko pobrskaš po svojem značaju, spominih, priljubjenih rečeh… in ostalem kar te determinira.
Morda boste po tem, ko preberete Dvanajst dejstev, ki jih (morda) še niste vedeli o meni, ugotovili, da sem takšna kot vi, čisto preprosta in iskrena ?
No, pa (Dolenjci bi rekli) dejmo prebrat…
Dvanajst dejstev, ki jih (morda) še niste vedeli o meni
- Novo mesto je moje mesto. Ne glede na to, da že več let živim drugje, se vedno rada vračam v Novo mesto. Tam sem se rodila in na nek način sem tam še vedno doma. Srce mi zaigra, ko pakiram za Dolenjsko 🙂 Tam imam družino, najboljše prijatelje. Spomine, ki me vežejo tja.
- Mesec dni pred porodom dvojčkov sem diplomirala na Pef v Ljubljani. Postala sem profesorica biologije in gospodinjstva. Dva čisto tipična ženska predmeta ? Za menoj je že nekaj učiteljske prakse; učila sem (izjemno nadarjene, ubogljive in tudi nemogoče) otroke, na izobraževanju odraslih urila starejše, delala na raznih projektih in preko avtorskih pogodb… redne zaposlitve pa do zdaj še nisem imela. Po preteku porodniške (kar se bo zgodilo konec naslednjega meseca, če je ne poskusim podaljšat), bom iskala novo zaposlitev – kje jo bom iskala, zaenkrat še niti ne razmišljam.
- Strah pred višino imam že odkar pomnim. Ni prijetno, res. Sploh takrat, ko je treba prečkati kak visok most, prehoditi stopnice, pod katerimi zeva prazna globina in je to edina možnost po kateri gre naprej. Morda je z leti (ali izkušnjami) malo bolje. A rabim še malo vaje in ja, poguma! ?Adrenalinski park? Hm… Lahko čez kako leto?
- Nekoč sem rada risala. Zdaj več riše Gal. Postaja pravi umetnik in sem zelo ponosna nanj.
- Sem rahlo odvisna. Od Markove ljubezni, objemčkov svojih otrok, pitja kave, zbiranja poljubčkov, pritiskanja na fotoaparat, zbiranja fotk, druženja s prijatelji in družino, svežih idej, ustvarjanja nečesa novega, kuhanja (žal mi je, da si za to ne vzamem več časa; kosila kuham le še med vikendi, med tednom pa moja zlata tašča) in vsega kar sodi h kuhi (kuharskih oddaj, kuharskih reality šovov, youtube videov… receptov, blogov), pa verjetno še česa ? Vsi ti bombončki sproščajo mojo dušo in rišejo nasmeške na obraz. Že vidim, letos jih bo vsak mesec več ?
- Vsak dan imam na obrazu kremo in maskaro. Puder in ostalo “masko” nase namažem le še občasno, ker večino tistih 10-15 minutk, ki bi jih drugače porabila za ličenje, porabim za kaj drugega. No ja, so tudi dnevi, ko že navsezgodaj veselo skačem po stanovanju nališpana. Ponavadi se to zgodi, ko ponoči dobro spimo in so otroci zjutraj dobre volje ?
- Pri sedemnajstih sem prvič postala mama. Rodila sem Gala. Porod je bil popolno nasprotje porodu z dvojčkoma, a o tem zakaj, morda kdaj drugič. Kmalu za tem sva ostala le midva – jaz in moj mali fant… Brez podpore družine, prijateljev in svoje trme, bi verjetno zdaj delala za minimalca in bi lahko o končani srednji šoli, študiju samo sanjala. Spet me je rešila ljubezen! HVALA dragi moji ❤ rada vas mam!
- Znam bit trmasta. Včasih precej. Delam na tem, da me trma v življenju ne bo negativno zapeljala. Zaenkrat mi to kar dobro uspeva.
- Med nosečnostjo z dvojčkoma so mi na prvem pregledu namerili minimalno povišan sladkor. Takoj so me označili z nosečniško sladkorno. Uff to je blo obdobje stradanja, hranjenja in špikanja na uro. Težko sem prenašala ves ta cirkus okrog sladkorne in evidentiranja non stop!
- Zvečer si rada vzamem čas zase… Za naju. Pogledava kak zanimiv film (zadnji dober je bil Bad moms, poglejte si ga!), tv serijo (zdaj čakava na nove dele Gothama in Luciferja – če imate radi Batmana in znanstveno-fantastično akcijo, vam oboje priporočam!), včasih samo leživa drug zraven drugega, strmiva v zrak in se pogovarjava.
- Pogovor je zame pomemben, če ne celo najpomembnejši del zveze med partnerjema. Vsa nesoglasja v družinah so za moje pojme po večini plod slabe komunikacije. Nepovezanost pa žal ne pozna ljubezni. In smo tam, kjer ni muh.
- Nestrpna sem, ker se veselim novega doma. Vsak od nas bo kmalu dobil kotiček zase. Pa novo kuhinjo s pomivalnim strojem, ki ga pogrešam še od selitve… veliko garderobno omaro, v kateri bo dovolj prostora za sezonsko in nesezonsko, prostoren tuš, da lahko vse otroke naenkrat umijem… uf ja! Tisti, ki nas spremjate na Instagramu, ste včeraj že izvedeli, da sva naredila korak bližje do gradbenega dovoljenja. Gradi(la) se (bo) hiška, Juhej! 🙂
Topel objem,
ljubezniva
