Srečni

Po rojstvu so nama srčni ljudje večkrat rekli “srečen bo, saj ima tako ljubečo družino”. Slišim te tople besede in se počutim hvaležno. Prav rada bi verjela, da nas je nekdo skrbno izbral in ravno k nam poslal Davida! A če bi se kakšen dan družili z nami, bi opazili, da je v resnici ravno obratno. Mi smo zdaj tisti srečneži, ker smo dobili tako nežnega in ljubkega dečka.

David nas je v teh osmih mesecih naučil precej več, kot bi nas naučila katerakoli modra knjiga. Uči nas živeti počasneje. Stalno nas opominja na to, kar je v življenju pomembno. V vsem tem divjanju skozi življenje, je to še kako vredno! Vedno bolj se zavedam vrednosti sebe, svoje družine in minljivosti življenja. Kako se lahko nenadoma vse spreobrne… 

Posebne potrebe pri nas sicer res terjajo precej več časa in potrpljenja kot običajno. Veliko obiskujemo bolnišnice, ambulante, terapije. Naša običajna opravila (telovadba, igra, hranjenje,…) imajo podaljške. Za dosežek majhnega koraka ponavljamo. Včasih se zgodi, da nama tisto kar počneva niti desetič, petnajstič… ne uspe, pa poskušava ponovno. In spet in spet. Dokler ne doseževa določenega cilja. Kakšen dan zna biti precej naporno in utrujajoče. Razvojno se še vedno pojavljajo platoji, a po večini počasi dobro napreduje. Na nekaterih področjih uspešneje, na drugih malo manj.

Vsak njegov majhen korak je za nas velikanski napredek. In postane toliko bolj pomemben, poseben.

Kot vsak njegov nasmešek, ki nam ga nameni  iz ljubezni.