Zadnji mesec je tako naporen, da pozabljam še več kot ponavadi. Perila ne dohajam, posode tudi ne… česar koli se lotim, ostane nedotaknjeno in se kar samo preloži na jutri. Poskušam si organizirati delo, seznam za objave se daljša, v glavi roji nešteto idej za nove projekte… Meni pa zmanjkuje časa, da vse to realiziram. Hkrati iščem službo, pa nisem…
… o vključitvi mojega otroka s posebnimi potrebami v redni vrtec… s postopki vred in kako to v praksi poteka… Da bo imel David nekoliko drugačne potrebe v življenju, so nama razložili kmalu po rojstvu, ko sva izvedela o njegovi diagnozi. Za uspešen razvoj in osvajanje veščin, potrebuje dodaten čas, dodatno pomoč in veliko ponavljanja. Njegov razvoj je upočasnjen in…
… zakaj sva zopet pristala v bolnišnici… in o vsem tistem, kar nisem vedela o noricah. Pri Davidu se je v septembru nekaj “kuhalo”. Odkar hodi v vrtec, sva že drugi, v bistu ne, tretji teden doma. Suh kašelj, pa vročina, nazadnje se jima je pridružil še nahod in nek čuden izpuščaj. V vsej svoji skromni (dvanajstletni) zgodovini spremljanja diagnoz…
Po tednu dni, ko je uvajanje v vrtec za Davida končno bolj gladko steklo, je že prvič manjkal (iz upravičenih razlogov, da ne bo kdo misli, da pri dobrem letu že vrtec »šprica« :)). Zopet se je obrnilo šest mesecev od njegove zadnje kontrole ščitničnih hormonov in testa na celiakijo, zato sva šla v Ljubljano. Skoraj sem se že nekako sprijaznila…
Če se sprašujete kdo so te razkuštrane urbane šerpe, ki v trenirki kot mesečniki, brezglavo tekajo okoli vrtcev po naseljih, vam povem, da so skrbi odveč. S(m)o le starši, ki svoje otroke v prvem tednu uvajamo v vrtec. Poskušajte se vživeti v to kar vidite, bodite prijazni in strpni, ni nam lahko. Najbolj emocionalno sem doživela prvi vrtčevski dan. Takrat…
Ko jih takole skozi objektiv opazujem… kako skupaj med igro uživajo, se za trenutek izklopim in razmišljam… Neverjetno je, da smo že skoraj na koncu tako težko pričakovanih počitnic, ko pa so se komaj pričele!? Jutri bo zanje že drugačen dan od tistih sproščenih, ki smo jih živeli zadnja dva meseca. Oooh ta naša (zgodnja) jutra… ko so eden po…
Naj se ti predstavim… ta z dvemi čopki na glavi, sem jaz, Mila. In tale fantek, ki gleda kokoške v knjigi, je moj, štiri minute mlajši bratec Dadit. Štejeva enaindvajset mesecev. Midva sva dvojčka. Morda tega res ne opaziš na prvi pogled (mami pravi, razen barve las :)), ampak meni so rekli, da niso vsi dvojčki videti povsem enaki. Sploh…
Pomislite, imate dvojčke (ok, če se vam zdi to prehudo, si zamislite vsaj dva mlajša otročka :)). Pa zdaj vaš voziček, s katerim večino časa peljete dva dojenčka (otročka) hkrati. Kako si ga predstavljate? Ima dva sedeža, to že. Ampak kako sta nameščena sedeža? Vzporedno, torej eden ob drugem ali zaporedno, eden za drugim? Ne boste verjeli, v dveh letih…
Draga novopečena starša, od danes naprej bosta vajini glavi polni številnih nalog in vprašanj, načrtov in idej. Življenje se bo zasukalo v novem ritmu, po tempu male štručke, ki vama bo pokazala… kaj se to pravi življenje. Neizmerno bosta zaljubljena in ljubljena, a hkrati utrujena. Zato je prav, da vama vsaj na začetku vso stvar malo olajšamo, vaju malo pocrkljamo…
Odkar imam otroke precej slabo skrbim za svojo redno prehrano. Tole se ne sliši prav, bom razložila. Med faksom sem za to krivila dolge in natrpane urnike, zdaj ko imam otroke, pa ne bom krivdo zvalila nanje, ampak si bom raje končno priznala, da sem tista neodgovornica jaz sama!! Joooj… pozabimo še na to, da sem noseča z dvojčkoma, mesec…