Dvojčka sta stara dve leti in pol in še nič ne kažeta posebnega zanimanja za tisto školjko v kopalnici s pokrovom. V bistvu je od tega kompleta še najbolj zanimiv pokrov, ker se počasi sam spušča in še pred njim, voda v školjki – ki pa seveda ni namenjena umivanju rok, kot smo nazadnje ugotovili, ane, David!? In kahlica? Kahlica…
Sedim na kavču v dnevni sobi in razmišljam… Sicer ne o tem, kako okusen zajtrk sem si danes pripravila, ker sem ga še prehitro pojedla (odkar dojim sem non stop lačna). Ampak o tem, kako je mogoče da se moj računalnik sploh več ne poveže z netom!? Pa o tem… kakšna tišina je doma, ker sta dvojčka na tole torkovo…
Zadnji mesec je tako naporen, da pozabljam še več kot ponavadi. Perila ne dohajam, posode tudi ne… česar koli se lotim, ostane nedotaknjeno in se kar samo preloži na jutri. Poskušam si organizirati delo, seznam za objave se daljša, v glavi roji nešteto idej za nove projekte… Meni pa zmanjkuje časa, da vse to realiziram. Hkrati iščem službo, pa nisem…
Po tednu dni, ko je uvajanje v vrtec za Davida končno bolj gladko steklo, je že prvič manjkal (iz upravičenih razlogov, da ne bo kdo misli, da pri dobrem letu že vrtec »šprica« :)). Zopet se je obrnilo šest mesecev od njegove zadnje kontrole ščitničnih hormonov in testa na celiakijo, zato sva šla v Ljubljano. Skoraj sem se že nekako sprijaznila…
Če se sprašujete kdo so te razkuštrane urbane šerpe, ki v trenirki kot mesečniki, brezglavo tekajo okoli vrtcev po naseljih, vam povem, da so skrbi odveč. S(m)o le starši, ki svoje otroke v prvem tednu uvajamo v vrtec. Poskušajte se vživeti v to kar vidite, bodite prijazni in strpni, ni nam lahko. Najbolj emocionalno sem doživela prvi vrtčevski dan. Takrat…
Ko jih takole skozi objektiv opazujem… kako skupaj med igro uživajo, se za trenutek izklopim in razmišljam… Neverjetno je, da smo že skoraj na koncu tako težko pričakovanih počitnic, ko pa so se komaj pričele!? Jutri bo zanje že drugačen dan od tistih sproščenih, ki smo jih živeli zadnja dva meseca. Oooh ta naša (zgodnja) jutra… ko so eden po…
Naši otroci se najraje gibljejo v naravi in uživajo v svobodnem gibanju. Starejši Gal je pred leti obiskoval treninge juda, pa atletiko, a se zaenkrat še ni našel v neki disciplini, ki bi ga tako fascinirala, kot ga zadnja leta zanimata risanje in igralstvo. Mlajša dva (19 mesecev), Mila in David, se največkrat igrata z žogo, pa baloni in plezata…
Ne vem več kateri dan v tednu je bil, spomnim se le tega, da je šlo že celo dopoldne mimo… Spal je samo David. Mile spanec ni premamil, imela je le blazno željo, da mi pomaga. Pri vsem, tudi v kuhinji. Lonec je še vedno stal prazen na štedilniku, hitela sem sem in tja, vmes sestavljala jedilnik in nabirala sestavine.…
Preden sem za porodno darilo dobila svojo prvo nosilko, o njih nisem vedela prav veliko. Pri prvem sinu je nisem uporabljala. Enajst let nazaj se o teh pripomočkih ni bralo in govorilo toliko, kot sedaj, ko je na voljo kar nekaj vrst in materialov. Od trakov za zavezovanje, slingov in trših nosilk. Sama sem trak (BobaWrap) pričela uporabljat v prvih…
Da imajo Downovčki ozke in krajše sluhovode sva že vedela. Njihova ušesa (pri večini) proizvajajo prekomerne količine ušesnega masla. Da so zaradi tega in drugačne dilatacije bobniča bolj nagnjeni k prehladom, tudi. Kljub temu, da vse to že vem, pa me vsak pričetek bolezni zopet preseneti. Pri treh mesecih je dobil David precej grdo vnetje očesa. V zadnjem času smo…